Kategorije

Gran Paradiso (4062m)

Kategorije: Turno smučanje

Gran Paradiso

Za pred aklimatizacijsko sva z Žigom izbrala Gran Paradiso, ki je s svojimi 4062m pravi orjak v primerjavi z našimi hribi. In smo šli, pa ne samo midva, skoraj tretina aktivnih članov Alpinističnega odseka Kranj se je potegovalo priti na vrh štiritisočaka. Večina prvič tako kot jaz. Gran Paradiso, najvišji vrh Grajiških alp leži v zahodnem delu Italije, ne daleč stran od tunela Mont Blanc.

Štirje, ki nimajo težave s službenim časom so na pot odšli že v petek zjutraj, ostali pa šele v sobotni zgodnji noči. Slabih 800 km poti je kar steklo, toda ko smo prispeli na izhodišče v zatrepu doline Valsavarenche sem se kr mal prjel za glavo, ko sem zagledal kopna pobočja. »A mi smo prišli smučat« se je glasilo retorično vprašanje.

Pa smo vsen šli. Najprej po progi, kjer so se stare italijanke sprehajale s smučmi pod nogami, potem pa kar strmo v breg, kjer smo po dveh urah hoje stopili v sneg. Znova sem ugotovil zakaj »gnilcu« pravijo »gnilc«. Po slabih treh urah smo prispeli do koče Vitorijo Emanuele II, ki leži na 2700m. Tam nas je pričakala ta zgodnja četverica, ki je že slavila svoj vzpon na vrh. Birra Moretti je sedu kot že dolgo ne.

Ob lepem sončnem zahodu se je začelo govoriti, kdaj naj se gre zjutraj. Eni že ob 4, drugi ob 5. Zadnjih šest nas je iz koče odkorakalo malo čez šesto uro zjutraj. Prvi metri so kar hitro stekli. Imel sem priliko občudovati lep sončni vzhod, kar je zame vsakič nekaj novega, saj sem po naravi velik zaspane.

Vse tja do višine 3600m je šlo kot po maslu. Malo pred sedlom me je začela boleti glava. Sprva sem imel občutek, kot da bi bila včeraj huda žurka.

Z vsakim višjim metrom se je glavobol stopnjeval. In na sedlu, kjer sem pustil smuči, se mu je pridružilo še zehanje. Eni hodijo že dol, meni se pa misli podijo okoli »dormejčka«. V pogovorih izvem, da me do vrha čaka še dobre pol ure. Takoj nad sedlom se je snegu pridružilo še slabih 50m ledu, ki je bil tudi vzrok zakaj nas je vičina opustila smučanje iz vrha. Vrh se z vsakim metrom približuje. Ko pridem na majhno sedelce tik pod vrhom zagledam skupino kranjčanov na poti v dolino. Besede mi kar težko grejo iz jezika sam vem da bom 5 minut že zdržal in se slikal skupaj s belo marijo na vrhu.

Počakam se Vanjo in skupaj stopiva do zadnje polica pod vrhom. »Gotov sem« ji govorim in ji ponudim fotoaparat.

Vreme je noro! Brez oblačka je! Vidi se vse. Od Mont Blanca, Materhorna pa vse tja do zamegljene padske nižine.

Kr stmim in se sprašujem »Pa kje je kle užitek. Sej razgled je res dobr, sam to ni zame. Drugič se bom šel raje v Osp nastavljat soncu« Še dobr, da sva hitr odšla iz vrha, da sem se nahal smiliti sam sebi. Smučanje po trdi podlagi ni bilo nevem kaj. Ti pa močno skrajša sestop. Pri koči, kjer smo se nastavljali vročim pomladanskim žarkom in žulili vsak svoje pivce sem bil znova tisti pravi »Rozi«. Kar ostal bi gor. Že sem imel ideje za naslednji dan, kako bom vijugal po južnih strminah Gran Paradisa, pa jih je realnost (beri služba) vse postavila v »gnilc« po katerm sem se valil proti dolini. Še skupinska fotka …

Ekipa: AO Kranj
Foto: Andraž Bežek

Tagi

, ,
|

Komentarji

Trenutno še ni komentarjev! Bodi prvi in komentiraj!

Dodaj komentar

Required

Obvezno

Optional