Vanja, Jst, Jasna in Bako smo se odpravili na Komno. Razvajali smo se v prijetni koči na planini Na Kraju, matrali smo se pa v flankah po celi Komni.

Izbrali smo pravi vikend, ki je bil že kar kičast. V petek po službi smo si oprtali težke nahrbtnike ter se s smučmi na nogah odpravili proti Komni. Zgoraj nas je čakala prijetna koča.

V soboto smo se odpravili proti Mahavščku, kjer so bile v flanki noro dobre razmere. Po spustu v konto sva se z Bakotam podala se na Kser, ter presmučala po dolgem in počez. Naslednji dan smo se odpravili proti Kalu, vendar naju je z Bakotam zaradi orentacijskih težav prepričala skoraj nedotaknjena severna flanka Gracije.

Tud malo utapljanja v gnilcu ne more spremeniti super vikenda!

Tagi

Po časopisih, TV, internetu, … so pisali za črno cesto do planine v Lazu. Pa sem si rekel, če grejo oni s traktorjem gor bom šel pa še jst s kolesom. Pa sva šla s Klemenom pogledat če se da? Do planine pri Jezeru sem že slisal, da so šli s kolesom toda za naprej je bila pa tema.

Do planine Blato sva se normalno peljala po cesti nato pa zavila levo mimo zapornice. Pravi klanci so se začeli vrstiti eden za drugim. Najbolj smešno je, da se je na oko vsakega dalo zvoziti pa čeprav so bli orng strmi. To pa zaradi čudovitih kratkih izravnav, kjer si se lahko oddahnil. Težko rečem kakšne zahtevnosti so toda pod V5-V6 zelo redko padejo. Kvečjemu se nekje že spogledujejo z V7. No kakšnega je pa potrebno it tudi peš.

Vsa zadihana sva prišla do planine pri Jezeru (1453 m). No pa je konec sva mislila, dokler ni do naju prikolesaril Janez. Kar malo sva se spogledala, ko sva videla še enega kolesarja. Po debati naju je prepričal da nadaljujeva do Laza, zakar nama ni bilo žal. Pot se je vila po novi “črni” cesti oz. poti malo gor in dol. Mislim da je bila dobra ura do Lazu.

Na planini sva se oddahnila in okrepčala pri pastirjih in se razgledovala na Slatno, Kredo, Debeli vrh, Ograde. Veličastno!

Spust je potekal po smeri pristopa. Na konce kamnit, vedar lep. Kar prekmalu smo bili v dolini. Še skok v bohinjsko jezero in na večerjo v kamp Danica, kjer je Vanja spodbujala mlade plezalce na taboru.

Etika take ture je debata.

Ali je sploh dovoljeno se voziti po takih potkah? Moje mnenje je tako, da če so oni lahko rili gor in na črno naredili cesto, kjer se vozijo s traktorji, unimogi in kaj še jaz vem, se bom pa tudi jaz s svojimi močmi ob pomoči kolesa. Seveda upoštevam, da imajo planinci prednost in da je kdaj bolje stopiti iz kolesa kot pa voziti slalom med njimi. Če se bomo vsi lepo obnašali in pozdravljali planince, nas bodo planinci vzeli za nekaj samoumevnega.

Le tak pristop bo pripeljal do razvijanja gorskega kolesarjenje, saj bomo drugače izumrli, ker nam bodo vse zaprli.

Če bi me na tej turi zaganjal TNP-jevec, bi si imela marskikaj zapovedati! Prepričan pa sem da bi šel do konca.

Avtor: Klemen

Zemljevid Planina Laz

Tagi

Komna je zagotovo najbolj poznana turnim smučarjem, saj ob dobri zimi pokaže tisoče malih “zalitih” hribčkov in dolin. Področje Komne se prične približno pri Domu na Komni (1520 m) in se razteza vse tja do Bogatinskega sedla na jugozahodu, Triglavskih jezer na severu in do verige med Podrto goro in Bogatinom na jugu.

Da se lahko pozimi gibamo po takem terenu je potrebno poznati nevarnosti, ki prežijo na nas. Zato sem se udeležil začetnega alpinističnega tečaja v zimskih razmerah, ki je potekal od 29.3 pa vse tja do 2. aprila 2006.

29.03. Savica – Dom na Komni
Zbrali smo se na parkirišču, kjer za srečo še niso začeli pobirati parkirnino. Na hitro smo si oprtali ruzake ter se s smučmi povzpeli do koče na Komni, kjer so sledila navodila, kako bo potekal tečaj ter spoznavni večer.

30.03. Bogatinsko sedlo – Lanževica
Spal sem kot ubit. Sam od sebe sem se zbudu že pred budilko, kar je to prava redkost. Skozi okno sem zazrl v dolini meglo. Sonce bo! Gremo jest, pol pa na Lanževico. Področje Komne je bil zame čista neznanka, saj je že dolgo časa od zadnjega obiska. OK! Velika razpotegnjena kača se je počasi premikala proti Bogatinskemu sedlu. Zmeraj več je bilo visoke oblačnosti. Ko smo se spustili iz Lanževice, nas je difuzna svetloba metala čez lukne. Sledil je prikaz varovanja glede na različno vrsto snega, kar smo po kosilu vsi ponovoli pod kočo. Vreme se je pa počasi fižilo!

31.03. Bogatinsko sedlo
Plan je bil priti na vrh Bogatina ter se s smučmi spustiti iz njega. Vreme je blo u k*** Namesto da bi snežilo, nas je pral dež. Izkazalo se je, da je GoreTex največji nateg. Še dobr, da se je proti Bogatinskemu sedlu spremenil v sneg. Megla se je spustila, mi pa smo jo pod Gracijo ucvrli nazaj v toplo kočo. Popoldne kot nalašč se je iza oblakov pokazalo sonce. Sledilo je izčrpno predavanje o žolnah, iskanje žolne in sondiranje.

01.04. Planina ? – Brinje – Kal
Za take dni se splača živeti. No sej je še veliko ostalih stvari, sam ta turna smuka je bla neki posebnga. Kristalno jutro, videlo se je vse kar se da vidt na Komni. Spust je bil tisti pravi, kjer ni bilo preveč gor dol in prečenj. Še sprehod čez Lepo Komno in spust do Bogatinske bajte. Še pred kosilom smo si naredili improvizirane sani – za vsak primer!
Popoldne pa je pripadlo gradnji zimskega bivaka. Najprej s sondo iskanje terena, nato pa kopanje po gradbenem načrtu. Po dobri uri in pol si vsi premočeni ogledujemo novo pridobitev za preživetje noči.

02.04. DIFovski vrh
Vrh brez “imena” se nahaja na sredi Komnške planote. In ker je obvezen pristop za vse DIF-ovce je pač dobil tako ime. Na njem smo ponovili ledeniško navezo in se po celotnem predavanju hitro spustili v dolino na kosilo. Še slovo in že drvimo po mulateri v dolino, kjer vsak udeleženec dobi še priznanje.

Luštn je blo!

Foto: Janez Nunar

Tagi

Malo pred zelo znanim plezališčem Bitnje se je skozi čas ustvarilo kakovostno plezališče, kjer prevladujejto plate, luknjice pa tud kakšen previs se najde. Nasploh je plezališče vredno obiska pa še mir je saj ga večina plezalcev na poti v Bohinj izpusti.

Prvič sem obiskal plezališče Bitenj potok ravno, ko je izšel vodnik Plezališča Slovenije (v2). Notri so bile vrisane dolge in po ocenah meni kot pisane na kožo.

Pa ob prvem obisku ni blo tako. Smeri sploh ni bilo oz. niso “še” obstajale. Kako je to možno mi še sedaj ni jasn. Da se to zgodi v Sloveniji, ki je prava plezalna dežela pa še manj. Tisti, ki je odgovorn za to, ga je močno “u kamn”! In tko nismo sm pršli sigurn ene par let dokler ni spet Mičo reku, da je Betka opremila smeri in da je ful fajn.

Pa je res, ne boste verjel! Res, da se moraš ogreti v Y (6a+), samo pol se pa začne. Ta lepa (6c) te ne spusti do vrha, če ne daš vsaj malo od sebe. Povhova (6b+) se bohoti s svojimi šalcastimi previsi, Beštja je pa nasploh nora smer še posebej zgornji del, kjer plezaš ves čas po poki, ki se v višini štanta izgubi. Noro! Vse smeri imajo platasti značaj, sam grife se pa kr da najdt. Nasploh je plezarija uživanje.

Mitja, ne bi bil Mičo, če nebi tudi sam prispeval k razvijanju Bitenj potoka. Navrtal je 7 novih smeri, ki so tudi uvrščene v novi vodnik Plezališča Slovenije (v3), tako da ima sedaj centralni del že 21 smeri po večini dolge več kot 25m. Več kot dovolj za resen trening.

V plezališču obstajajo tudi večji balvani po katerih so speljane smeri (večinoma lažje). Te smeri niso ne vem kaj (kratke, prašne, bolderske) so pa primerne za umik iz poletne pripeke.

Ažurno stanje smeri na www.plezanje.net.

Tagi