V baški grapi že skoraj destletje vsak tretji vikend v juniju odvije gorski maraton, ki je za tekače najlepši gorski maraton. Proga poteka v štirih občinah in gre čez dva resna hriba: sedlo Suha pod Črno prstjo in Poreznom na drugi strani. Med njima je dolina reke Bače – Baška grapa z nizko nadmorsko višini, ki še oteži situacijo.

Potek proge:

(vir: http://www.gm4o.si)
Proga poteka po ozemlju štirih občin: Bohinj, Cerkno, Tolmin in Železniki. Tekmovalce vodi po »mulaterah« in planinskih poteh po pobočjih Črne prst in Porezna. Start je na Petrovem Brdu (803 m n.v.) pred planinskim domom. Prvih 10 km proge poteka po poti Slovenske planinske transverzale. Proga se v prvih treh kilometrih vzpne do Kovc (1230 m n.v.). Od tu se nadaljuje preko Vrha Bače (1270 m n.v.) do Koble (1498 m n.v.). Pot je lepa in primerna za gorski tek. S Koble se proga spusti na planino Kal (1362 m n.v.), od tu pa se vzpne na sedlo Čez Suho (1760 m n.v.) tik pod vrhom Črne Prsti. Čez Suho je najvišja točka maratona. Sledi najdaljši spust (950 m višinske razlike) po markirani poti preko Sedla Kalarskega Brda (985 m n.v.) v vas Kal (817 m n.v.). Naprej nas pot vodi po lepi lovski stezi pod vasjo Stržišče v vas Znojile (pred vasjo je 1 km asfaltirane ceste). Po dobrih treh kilometrih nezahtevne poti nas proga pripelje v vas Obloke (620 m n.v.), od tu pa se spusti v Hudajužno (361 m n.v.), kjer je najnižja točka našega maratona. Sledi dolg in zahteven vzpon (dolžina 6,5 km, višinska razlika 1230 m) čez Žetlc, Rovt, Durnik, Robijo in Prehod do koče pod vrhom Porezna. Na tem odseku, ki so ga tekači na prvem maratonu poimenovali “URA RESNICE” je pet okrepčevalnic in postaja z zdravnikom. S Porezna (1636 m n.v.) pa se po poti Slovenske planinske transverzale čez Trtniško planino mimo Robarja spustimo na cilj na Petrovem Brdu. Pred ciljem je dober kilometer asfaltirane ceste.

In kako podobno traso odpeljati z kolesom? Težko, vendar gre. No čas za nas ni pomemben (važno je, da se prevozi v enem dnevu) in ne šibamo tako kot tekači. Si raje vzamemo čas, vmes pojemo juho in štrukle pri Flandru, in uživamo vsak meter poti. No skoraj, tisti zadnji metri pod vrhom Porezna, so bili bolj trplenje,  kot uživancija. Pa saj gre hitro mimo, misel na turo pa ostane v lepem spominu.

Več informacij:

• Uradna stran maratona štirih občin
• Zemljevid teka
• Kolesarska pustolovščina nad Baško grapo
• Kolesarska pustolovščina nad Baško grapo
• Po poteh gorskega maratona štirih občin

Tagi

Že samo komentar ture prebereš in veš, da če nisi “taf” je bolje, da sploh ne razmišljaš o Baški prečki. To je zagotovo ena tistih najbolj razburljivih, gorskih, odmaknjenih, odtujenih in nasploh odtujenih tur pri nas. Že samo ime Baška grapa ti pomeni tam ene rovte. Pa ni tako!

Želja prevozit turo se mi je v glavi podajala že odkar sem vzel v roke Strme kolesnice. Predvideval sem, da je to nekaj tistega za kar ti v starih letih ne bo žal, da si si jo upal lotiti. In res je tako!

Z Juretom sva že veliko dala skozi. Obkrožila sva Gran Paradiso in s kolesi dosegla najvišji cestni prelaz v Evropi – Col de la Bonnette (2850m). (seveda, če verjameš Francozom) In ker je bila to una taprava tura, bi bilo škoda če nebi vsako leto naredila kakšno tako. In tako sva prišla do izhodišča opevane Baške prečke na Planini Razor. Pozno ponoči se nama je v koči pridružil še Melihn. Jutro je obrisalo hribe nad nami. Senčna stran nam je zaradi mraza kar postavila kocine pokonci. Kratek spust nato pa zavijemo levo in mulatera se prične.

Prvi stik je bil malo zgubljen, saj je bilo kar razsuto in marsikdaj je bilo potrebno prenesti kolo kak meter više. Ko pa zaviješ čisto pod Vogel, Šijo in Rodico, ti pokrajina pakaže zakaj se splača živeti.

Mulatera se lepo vije pod spodnjimi Bohijskimi gorami.

Kar moraš za preživetje paziti je, da se ne prevagaš na desno stran (po bregu navzdol), saj se ti drugače slabo piše.

In ravno to se nam je vsem zgodilo. Voziš po mulateri, pred tabo skala, na desni premalo prostora, obviješ jo po levi in lej ga zlomka ti majhen kamenček spremeni ravnotežje in že te vleče na desno stran. Enkrat ti uspe, da kolo popraviš in s tem tudi ravnotežje, kdaj te pa kr zmanjka in že letiš. Kolesarske hlače ob stiku s travo dobijo pospešek in sreča zame je, da je bil ob moji poti proti dnu drevo, katerega sem se oprijel kot klop. Noge mi je zabrisalo v krogu kot nekakšnemu tarzanu. Sreča, da je kolo obstal na prevoju. Ko sem se potegnil znova na ravno sem se zavedal, da je eno od 9 življenj šlo po gobe. Kaj boš naredil drugega, kot zajahal kolo in sledil potki naprej.

Ta tura se mi zdi res psihično najbolj naporna, saj je 5 ur težko držati koncentracijo na 100%. Lepa pa je. Petrnu je pravilno komentiral, da je malo takih tur, kjer lahko opazujemo orla, kako jadra pod nami.

Če jo naskakujete, pazite nase!

Tagi