Sredi julija 2013 smo teden dni preživeli v Švici, v regiji Ticino ob jezeru Maggiore. Odločitev za ta konec je bila enostavna, saj regija nudi na enem mestu vse mogoče: jezera, reke, kanjone, plezališča, zelene doline in bele vrhove gora.

Skratka idealno za aktivne počitnice – Ticino!

Prenočišče nam je nudil kamp Piccolo Paradiso v kraju Avegno (cc 7 km od mesta Locarno) ob reki Maggia. Preprost kamp ob reki v kateri je kopanje pravi užitek. A malo manj je užitek preživljanje dneva v prenatrpanem kampu, kjer se na vsakem koraku spotakneš ob vrvico nekega šotora in ko misliš, da res ni več prostora, se zagotovo pojavi preveč blizu še kakšen nov šotor. In ne računajte na WiFi povezavo.

View Larger Map

Sam kraj je precej dobro izhodišče za raziskovanje okoliških dolin, hribov in tudi jezera Maggiore. A smo v tednu dni uspeli raziskati le kanček vseh naravnih lepot regije Ticino.

Naš prvi dan, smo zaradi precej slabega vremena, preživeli v vožnji z vlakom Centovalli Express kateri vozi od Locarna do italijanskega mesta Domodossola. Proga se precej vzpne in vmes nam ponudi ogromno prečudovitih razgledov na vrhove gora, vrtoglave poglede v globine dolin in tudi pogled na aritekturo vasi, skozi katere pelje železnica je prekrasen.

Večji del naše ekipe si je že močno želel poprijeti za znameniti granit v enem od dveh znamenitih balvanskih področji, to sta Cresciano in Chironico. Cresciano je bil nekaj kilometrov bljižje našemu kampu in tako, je bila odločitev hitra, kje bomo preživeli dan. Nekaj vožnje in rahle težave z orientacijo, a vseeno nam je dokaj hitro uspelo priti do pijetnega gozda posejanega nešteto granitnimi balvani. Balvansko področje Cresciano je tako prijetno, lepo, mirno, prelep gozd, in resnično ti daje nek tak poseben občutek, otroke smo celo zbadali, da so tu zagotovo doma škratje.

Cresciano se ponaša tudi z dvema izjemno težkima balvanskima problemoma Dream Time (Fred Nicole) in The story of two worlds (Dave Graham). Naši podvigi so bili seveda daleč od omenjenih dveh, a vseeno se je bilo nadvse prijetno pretegniti na skali. Granit pa drži in drži, da je res veselje plezati!

Tretji dan smo se odpeljali do konca doline Maggia. Na koncu je slikovita vasica Fusio z kamnitimi hiškami in precej visokim jezom. Bolj zanimiva stvar se skriva malo pred to vasjo, to je vas Mogno s cerkijo v obliki elipse znanega “domačega” arhitekta Mario Botta. Sama vas Mogno je urejena, male kamnite hišice so kot iz pravljice in veselje je hoditi po tistih nekaj ozkih uličicah. Ker smo bili še rahlo utrujeni od prejšnjih dni, smo popoldne preživeli na “kopališču” v kampu, kjer reka Maggia nudi odlično osvežitev.

Dolini Verzasca se je nemogoče ogniti. In enkrat za spremembo vsi oglasi, ki napeljujejo na obisk nekega kraja, ne razočarajo. Že celotna dolina jemlje dih, kaj šele jez, ki nudi enega najvišlji oz. najglobjih bungee jumpingov (220 m). Celo James Bond v Golden Eye je pokazal svoj pogum s skokom iz njega.

Pot po dolini nas je vodila mimo kamnitega mostu Ponte “dei salti” (jump bridge) oz. ponte romano. Pod njim teče prečudovita, kristalno čista in ravno prav osvežujoča reka Verzasca. Reka na tem delu svoje poti ponudi obilo tolmunov, kateri so kot majhni bazenčki v katerih pa žal zaradi popularnosti kraja ne najdeš svojega. Zagotovo je bilo pred leti drugače. Malo je potrebno paziti na tok reke. Po pripovedih domačinov in reševalca iz vode, kateri je stalno prisoten, je zelo pogosto, da kakšnega plavalca, sploh otroke, tok odnese precej nižje. Sicer ni večje nevarnosti, a vseeno je potrebno biti previden.

No koncu doline Verzasca je idilična kamnita vasica Sonogno. Vasica leži na nadmorski višini 918m a je bilo kljub temu poletno vroče. Iz vasice vodi krožna, lepo označena, peš pot do slapu, kjer te piš hladne vode prijetno ohladi. Med potjo smo se krepčali z malimi, sladkimi gozdnimi jagodami, in glede na obilje te teh smo se spraševali ali jih švicarji ne jedo ali je mogoče prepovedano nabiranje. Kakorkoli bile so slastne.

Rahlo utrujeni od celodnevnih pohajkovanj po okoliških dolinah in planinah smo se odločili malo umiriti tempo.

Tako smo odšli naslednji dan le še po dolini Val Bavona ostali čas pa smo preživeli na kopališču ob reki pri kampu. Val Bavona je super dolina. Zelena, z vasicami ponih kamnitih hišk in reke, potoki iz vseh strain. Res se ti spočijejo oči. V dolini se odcepi cesta v manjšo dolino Calnegia in prav tu se nahaja vas Foroglio. V vasi je fascinanten 80 m visok slap, mimo katerga se vzpenja peš pot na vrh na planino nad slapom, planina Puntid. Ta planina bi prav lahko bila pravljična, dom škratov in drugih tovrstnih bitij. Nizka, zelena trava, kot najfinejša preproga, po sredini se vije bister potok, po kamniti strugi, kateri pade iz planine v slap. Na planini je nekaj kamnitih hišk, lično urejenih in vzdrževanih. Tu se je čas ustavil in je popolnoma svoj svet. In težko je najti prave besede za tak raj.

Tako se je naše kratko potepanje po Švici oz. po kantonu Ticino končalo. Naužili smo se lepe narave, čistih voda in zelenih terenov žal smo premalo potipali tamkajšnji granit in tudi pravih kolesarskih tur se je manjkalo. A odkar smo mlada družina pač potepanja potekajo nekoliko drugače kot v starih časih. Kaj bi lahko rekli o ljudeh tam, rajši kdaj drugič, vsekakor pa so precej drugačni od njihovih južnih sosedov.

Tagi