Kategorije

Provansa

Kategorije: Potovanje, Priljubljeni

Provansa

Za letošnji glavni dopust sva načrtovala nekaj čisto drugega. A okoliščine so naju popeljale na jug Francije v Provanso. Plan je bil 14 dnevno potepanje, a naju je vreme prisililo, da je bilo malo krajše. Kljub temu sva doživela precej lepih trenutkov in si našla še kak kotiček, kamor se bova še vrnila.


Zemljevid Provansa
Zemljevid potovanja po Provansi

Menton – 21.9.2008 nedelja

Po zajtrku (9:00) sva se odpravila na pot po Provansi. V Benetkah naju je presenetila dražja cestnina (6.40 €). Vožnjo sva nadeljevala mimo Verone, Padove, Brescie, Piacenze, proti Genovi do zadnjega mesta v Italiji pred francosko mejo Ventimiglia. Po osmih urah vožnje sva že bila v francoskem obmorskem letovišču Menton. Seveda sva potrebovala še kakšno uro, da sva našla kamp. Leži na vrhu hriba v predelu Saint Michel in tako se imenuje tudi kamp. Ni bil ne vem kaj, mogoče zato ker je bilo že izven glavne sezone. So pa vsaj cene kampov v Franciji kar ugodne. Za dve osebi, dve noči sva plačala 27.30 €.

Menton, Monako, Oceanografski muzej – 22.9.2008 ponedeljek

Iz kampa do centra mesta Mentona vodi velikooo stopnic. Navzdol je bilo hitro. Nazaj pa malo počasneje. Takoj sva našla železniško postajo in kupila vozovnici do Monaka (povratni vozovnici za 2 osebi 7.20 €). Seveda nama je nek prijazen možak hitro povedal, naj se naslednjič raje poslužujeva avtobusov ker so bistveno cenejši (za 1 Eur dobiš vozovnico iz Mentona do Monaka ali pa do Nice in še kam). Monako je druga najmanjša državica na svetu (prva je Vatikan). Meri 1.95km2 in ima 32.000 prebivalcev. Državljani ne plačujejo davkov in dobivajo najvišji dohodek na prebivalstvo na svetu. Vreme nama ni bilo naklonjeno. Bilo je oblačno, precej hladno in rahlo je deževalo. Tako sva se ob železniške postaje v Monaku odpravila ob obali, mimo jadrnic in jaht neverjetnih dimenzij proti oceanografskemu muzeju.

Nemo-ti v oceanografskemu muzeju v Monaku

Nemo-ti v oceanografskemu muzeju.

Že sama stavba muzeja z akvarijem ti vzame sapo, kaj šele notranjost. Dviguje se nad pečino nad zalivom. Ustanovitelj muzeja je bil princ Albret I. že leta 1910. V spodnjih nivoji so akvariji, v pritličju razstava o obeh polih (Antarktika in Arktika), v drugem nadstropju so razstavljeni modeli ladij, skafandrov, okostij kitov, želv,…, na vrhu je terasa z restavracijo. Restavracija deluje malo zanemarjeno, s terase pa je odličen razgled! V akvarijih plava več kot 4000 vrst rib iz Sredozemskega morja ter tropskih morij. Vstopnina je 12.50 € na osebo.

Res neverjetno.

Zaradi moje utrujenosti in kislega vremena sva se po ogledu podala kar nazaj proti železniški postaji. Splošni vtis o Monaku ni preveč dober. Vse skupaj je malo preveč natlačeno, preveč betona! Ko sva prispela v Menton, sva morala opraviti še z “milijon” stopnicami nazaj do kampa. Seveda nisva dolgo zdržala pri miru in se že drugič ta dan odpravila nazaj navzdol po stopnicah. Tokrat na kratek ogled Mentona. Je prijetno letoviško mestece. Na glavni ulici v starem delu mesta je ogromno malih trgovinic, kavarnic, pekarn, … Kljub svojim 30.000 prebivalcem je stari del mesta očarljiv, ostalega pa ne ponuja veliko. Zaradi svoje lege, zajeda je med hribe, je znan po prijetni zimski klimi ter citrusih. Seveda pa je sledil vzpon po stopnicah do kampa, kjer sva utrujena kmalu zaspala.

Eze, Grasse, Kanjon Verdon, Mons – 23.9.2008 torek

Po zajtrku sva se odpravila na pot v notranjost, proti Verdonu! Najprej sva naredila postanek v bližnji vasici Eze katera se dviga 427m nad morjem. V vas vodijo le ena vrata, znotraj obzidja je labirint malih, ozkih uličic (seveda brez prometa).

Vasica je res vredna ogleda.

Pot sva nadaljevala proti mestu Grasse katero slovi po izdelavi parfumov. V mestu so tri večje parfumske hiše, vse imajo trgovinice in tudi lastni manjši muzej. Midva sva si ogledala parfumsko hišo Fragonard. Trgovinica ponuja mila, kreme, parfume in še marsikaj. Seveda je vse nadvse dišeče in res lično zapakirano. V hiši je tudi njihov muzej, kjer lahko vidimo veliko res starih stekleničk za parfume, razne “napravice” katere so uporabljali pri izdelavi parfumov,… . V mestu Grasse je tudi “neodvisni” muzej parfumov, vendar midva sva se zadovoljila kar z Fragonardovim. Naredila sva še krog po mestu, si privoščila drago kavo (3€) in se odpeljala naprej. Na poti proti kanjonu Verdon sva opazila smerokaz za vasico Mons. Seveda sva zavila tja. Vasica Mons leži na sklanem robu in verjameva, da je ob lepem vremenu razgled veličasten. Midva nisva imela te sreče. Dež je vsaj toliko počakal, da vsa se sprehodila skozi “pravljično” vasico. Nato se je ulilo.

Zato sva se odpravila naprej! Odločila sva se za cesto, katera vodi po desni strani kanjona Verdon. Verdon je največji kanjon v Evropi. Mestoma je globok do 700m, dno kanjona je široko od 8 do 90m. In kljub slabemu vremenu so razgledi iz ceste proti dnu kanjona neverjetni. Stene kanjona ti kar vzamejo sapo. Zapeljala sva se še čez 100m dolg in res visok most Pont de l’Artuby iz katerega izvajajo bungee jumping. Po celodnevni vožnji sva bila res že utrujena in sva bila vesela obale jezera Lac De Ste-Croix kjer sva med kamperji prespala na počivališču.

Moustiers-Ste-Marie, Roussillon, nasadi sivke – 24.9.2008 sreda

Vreme je bilo prej slabo kot dobro. Da mraza niti ne omenjam. Tako sva opustila načrt raziskovanja kanjona Verdon in se odpravila naprej v smeri proti Avignonu. Že kmalu sva napravila postanek v vasi Moustiers-Ste-Marie. Mesto je med skalami, na vrhu je cerkvica, med stenama nad kapelico je na jeklenici peterokraka zvezda. Vasica je znana po fajansi (že malo kičasta lončena posoda). Nadaljevala sva skozi nasade sivke na planoti Valensole in sredi dneva prispela v malo mestece Roussillon. Najprej sva se zapeljala v bližnji kamp ter se šele po počitku odpravila v mestece. Roussillon slovi po hišah iz okra. Barve hiš naj bi bile v vsaj 17-ih niansah okre. Vsekakor so hiše res toplih barv in na srečo se je vreme izboljšalo, tako da je mestece v popoldanskem soncu bilo videti res pravljično. Ob mestu sva si ogledala področje, nekakšen kamnolom, kjer so pridobivali oker. Vstopnina “po stopinjah okra” je bila 2.50 € na osebo in kratek sprehod po tem področju naju je očaral. Ponovno utrujena sva prenočila v že prej omenjenem kampu (cena kampa za dve osebi je bila 12.00 €).

Gordes, Abbaye de Senanque, Boriji, Avignon – 25.9.2008 četrtek

Smer je bila še kar Avignon. Za popestritev poti sva načrtovala par postankov. Prvi je bil v vasi Gordes. Takoj so nama polepšali jutro z 3.00 € parkirnine. Sama vas ni nič posebnega. Zato sva se odpravila naprej iskat borije. Vendar sva se še prej zapeljala do kraja Abbaye de Senanque.

Cistercijanski samostan Abbaye de Senanque

Cistercijanski samostan Abbaye de Senanque.

To je osamljeni cistercijanski samostan med polji sivke. V njem živijo menih še danes. Žal sivka ni več cvetela, da bi ujela tipičen pogled na samostan, katerega prikazujejo na mnogih razglednicah po vse Provansi. Nato sva se odpravila nazaj proti vasi Gordes in naprej na resen lov za boriji.

Boriji so kamnite kupole zgrajene že v bronasti dobi.

Zgrajeni so iz kamnitih apnenčastih plošč, zidovi so nekje debeli tudi do 1.5m. Takrat so jih uporabljali za bivališča, mnogo kasneje (do konca 18. stol.) pa za delavnice ali za shranjevanje vina oz. shranjevanje poljščin in orodja. Baje jih je na okoliških poljih še vedno okoli 3000 in nekatere še vedno uporabljajo za shranjevanje. Ko sva našla parkirišče za avtobuse in kamperje pred Village des Bories, sva seveda parkirala in se odpravila naprej peš. Kmalu sva ugotovila, da je omenjeno parkirišče 1.5km pred Village des Bories in da ne velja za avtomobile. Ti namreč gredo lahko čisto do kraja samega, medtem ko kamperjem in ostalim večjim vozilom zaradi ozke ceste ni dovoljeno. Seveda sva midva nadaljevala kar peš. Pot se je res vlekla. Še dobro, da sva med potjo našla dva “divja” borija. Stvar je precej velika in res luštna. Ko pa sva končno pripešačila pred Village des Bories, kjer je na travniku 20 obnovljenih borijev, naju je presenetila visoka vstopnina (5.50 € na osebo). Menila sva, da je to čisto preveč in se odpravila kar na pešačenje nazaj do avta. Vmes sva se še ustavila pri “najinih najdbah” in posvetila še malo časa tem dvema divjakoma. Ter sva bila nadvse zadovoljna, da sva našla te simpatične kupole.

Pozno popoldne sva prispela do Avignona. Hitro sva našla kamp Bagatelle (12.50 € na noč za dve osebi) iz Lonely Planeta tik ob mestnem obzidju. Odpešačila sva čez most čez Rono do centra mesta. O papeškem Avignonu le toliko, da je tu bivalo sedem francoskih papežev med 1309 in 1377. Papeško palačo in ostali del mesta si je res vredno ogledati. Še posebno dober pogled se odpira od kampa na drugem bregu Rone proti mestnemu obzidju in palači. Tu je tudi sloviti polovični most Pont St-Benezet čez seveda polovico reke Rone. Graditi so ga začeli že leta 1177 (po legendi naj bi ga zgradil sam sv. Benezet). V 17. stol. je narasla Rona porušila 18 arkad mosta in tako ga danes lahko vidimo le polovico. Kar deluje precej smešno!

Papeški Avignon

Papeški Avignon.

Ta dan naju je pot peljala po tisti tipični Provansi, katero ljudje tako pogosto opevajo. Polja sivke (žal ni cvetela), mnogo oljčnih dreves, male kamnite hišice s pisanimi polkni, …

Pont du Gard, Camargue, Les Stes-Maries-de-la-Mer- 26.9.2008 petek

Odpeljala sva se proti znanemu rimskemu akvaduktu Pont du Gard. Graditi so ga začeli okrog leta 19 p.n.št. Prinašal je vodo od izvira pri mestu Uzes do mesta Nimes. Voda je tekla po podzemnih kanalih, predorih, … več kot 50km, padec je bil 17m in dnevno je do Nimsa prišlo 20 milijonov litrov vode.

Bil je najvišji akvadukt v rimskem imperiju.

Od leta 1985 pa je na seznamu Unescove dediščine in danes je med petimi najbolj obiskanimi turističnimi točkami v celotni Franciji. In mislim, da ni potrebno več izgubljati besed, kako fascinanten je akvadukt. Ter tudi draga parkirnina (5.00 €) je ob tem čisto pričakovana.

Rimski akvadukt Pont du Gard

Rimski akvadukt Pont du Gard.

Močno sva si že želela obale in morja. Tudi zaradi pričakovanega toplejšega vremena, kar na koncu ni bilo ravno tako. Odpeljala sva se mimo Nimsa, Arlesa čez močvirje Camargue, do vasice na obali Les Stes-Maries-de-la-Mer. Pokrajina je prešla iz gričevnate (naju je močno spominjala na Istro) v močvirnate ravnice. Že prvi pogled na naju ni napravil velikega vtisa. Tudi vasica Les Stes-Maries-de-la-Mer nama ni vzbudila velikega zanimanja. Naju je spominjala na malo bolj turistično Barbarigo pri Puli. Bele hiške, prodajalne kiča, restavracije z morsko hrano,… . Obala je ena velika neskončna ravnina mivke. Morje je bilo že prehladno za kopanje in ležanje na plaži je oteževal močan veter. Temni, grozeči oblaki v notranjosti pa niso napovedovali nič dobrega.

Zato sva se še pred dežjem odpravila na sprehod od kampa do mesta. Noč so nama pokvarili komarji. Bilo jih je ogromno in res ne vem od kje so kar naprej prihajali.

Camargue, Cassis v Les Calanques, 27.9.2008 sobota

Zaradi komarjev, ne preveč zanimive obale in res dragega kampa (19.00 € za dve osebi) sva se odločila, da se odpraviva proti Les Calanques. Tam sva bila domenjena tudi z Nejcem in Julijo! Da bi se naužila močvirske pokrajine, se nisva vrnila do Arlesa in nato naprej do Marseilla, ampak sva prečila močvirje do vasi Salin de Giraud. Med vožnjo po ravnini sva seveda videla znane bele konje, ogromne črne bike, malo bolj na daleč tudi flamingote ter ogromno drugi vrst ptic. Na ravnicah sva opazila tudi riž. V vasi Salin de Giraud naj bi bile tudi znane soline. Nama se je zdelo, da vas kar malo propada, za ogled tovarne soli bi morala čakati par ur, saj so ogledi le dvakrat na dan ob točno določeni uri. Zato sva se zapeljala po okolici ter našla nekaj bazenov, kjer pridelujejo sol.

Še zdaleč niso tako očarljivi kot naše soline.

Da se nisva vračala po isti cesti, sva se zapeljala do obrežja Rone v upanju, da obstaja kakšen most, kateri bi nama precej skrajšal pot. Mostu sicer ni bilo, je pa bil nekakšen trajekt, kateri sprejme ca. 10 avtov in v parih minutah za 4.50 € si na drugem bregu Rone. Pot naju je vodila naprej mimo Marseilla do simpatičnega mesteca Cassis v Les Calanques. Ta del obale nama je bil precej bolj všeč. Obala je poraščena z borovci in precej skalnata. To področje je tudi znano po lepih plezališčih. Tako, da sva hitro sklenila, da se sem še vrneva na plezalne počitnice. V kampu sva preživela prijeten večer z Nejcem in Julijo. Vsem štirim je bilo prijetno spet normalno se pogovarjati in ura je bila hitro čez polnoč. Cena kampa je bila 16.50 € za dve osebi.

Saint Tropez, 28.9.2008 nedelja

In spet naprej. Uporabila sva avtocesto mimo Toulona do Hyeresa (cestnini 2.00 + 1.70 €). Nato pa ob obalni cesti do Saint Tropeza. Mestece je tako kot si ga predstavljaš. Malo obalno mestece, s privlačnimi kavarnicami, trgovinicami, polno ljudi na ulicah, v pristanišču luksuzne jadrnice,… . Vsekakor vredno, da se sprehodimo skozenj. Seveda naju je tudi tu presenetila visoka parkirnina (2.20 € na uro). Ker sva bila precej utrujena, sva pot nadaljevala ob obali proti Nici. Kmalu pa sva se ustavila v kampu Le Pont D’Argens ob cesti pri mestu Frejus. Kamp je bil blizu obale in ob pritoku reke. Tako so naju spet napadali komarji in da o kvaliteti kampa ne izgubljam besed. In spet, najbolj čuden kamp, povrhu s komarji, je bil spet najdražji (19.00 € za dve osebi).

Nica – 29.9.2009 ponedeljek

Odpravila sva se na avtocesto do Nice (cestnine: 2.40 + 2.70 Eur). Zakrožila po parih ulicah v Nici, da sva našla parkirno hišo (2.80 €) blizu centra in se odpravila na hiter ogled starega dela. Najbolj naju je zanimala znamenita tržnica. Seveda sva nameravala kupiti kakšen dober sir in olive. Vendar, kako se to lahko zgodi nama, v ponedeljkih je tržnica bolšji trg, vse ostale dni v tednu pa je res tista prava tržnica. Kljub temu sva si pogledala bolšjaka in se ponovno enkrat čudila kdo za hudiča tam kaj kupi. Hiter vtis starega dela Nice je res prijeten. In sva prepričana, da pravi tržnici dolgujeva še en obisk. Sledili so še dolgi kilometri avtoceste do doma.

Koristni napotki:

  • Srečala sva res precej prijaznih ljudi, vedno pripravljeni pomagati ali kaj povedati. Njihovo znanje tujih jezikov je eno veliko neznanje. Vendar nekako sva se vedno vse dogovorila.
  • Dolžina: Kranj – Provansa _Kranj: 2700 km
  • Cestnine: 95.00 €
  • Nočitve v kampih: 105.00 € (za dve osebi)
  • Vstopnine, parkirnine, javni prevozi: 55.00 € (za dve osebi)
  • Gorivo (diesel): 220.00 €

Tagi

|

Komentarji

  1. Tomaž Oct 9, 2008

    Lepe fotke, Rozi, moralo je biti še lepše potovanje.

  2. Nejc Oct 9, 2008

    Sem mal primerjal svoje slike (amater) s tvojimi (polprofesionalc), pa se vidi razlika. Še posebej mi je všeč slika sivkinega polja, ki jo imaš na začetku, kar za ozdaje bi si jo nastavil. Lepe slike :)

  3. Atila Oct 10, 2008

    Lepa pot, še lepši potopis. Eden boljših zadnje čase. Počitnice za dušo, se mi zdi.

  4. Matjaž Oct 13, 2008

    Hvala za skomine… Super fotke.

  5. Iztok Oct 23, 2008

    njami…bom šel jaz tudi še kdaj…

  6. Branko Jun 15, 2009

    pravkar sem se vrnil iz tega izleta, res je super lepo, se splača pogledati.

  7. Roman Jul 6, 2009

    Hvala za izčrpne in koristne info.
    Vidim da sta se imela odlično. S punco greva avgusta v provanso, verjetno še prej mimo mont blanca. Vidim da bo super in da nista veliko denarja porabila.

Dodaj komentar

Required

Obvezno

Optional