Konec septembra 2006 smo se Vanja, Rozi, Jasna in Bako odpravili z najinim “Pangijem” v Maroko na trotednsko popotovanje. Naredili smo skoraj 8500 km in veliko uživali. Kako si preberite v izčrpni reportaži.

Avtoceste Slovenije, Italije in Francije

Ob 18:00 smo se odpravili z najinim nabitim Partnerjem (Peugeot) odpravili iz Škofje Loke. Pot nas je vodila čez Fernetiče v Italijo. Nato mimo Benetk, Padove, Brescije, Genove v Francijo. Tu mimo Nice, Cannesa in malo pred Aix en Provance smo postali preutrujeni za vožnjo. Zato smo se pribljižno okoli 4:00 zjutraj zapeljali na počivališče ob avtocesti in zadramali kar v avtu.

Avtoceste Francije in Španije

Malo polomljeni smo se ob 7:00 prebudili v avtu. Takoj smo nadaljevali z vožnjo. Pot nas je vodila mimo Nimsa, Montpellierja, Perpignana. Ob 10:40 smo že vstopili v Španijo. Takoj smo si privoščili jutranjo kavo in zajtrk. Nato smo odbrzeli naprej, saj smo vedeli, da smo šele na polovici poti Škofja Loka – Algeciras. Peljali smo se mimo Barcelone, Valencije do Alicanteja. Bili smo že pošteno utrujeni, ura je bila pribljižno 17:00, zato smo se odločili za potiček v kampu. Našli smo kamp na obali Playa del Torres v vasi Villa Joyosa (ca. 20km pred Alicantejam).

Jug Španije, Gibraltar, Atlantik

Zjutraj smo takoj spakirali in se ponovno podali na vožnjo. Vozili smo se mimo Murcije, Granade, Malage do Gibraltarja.

Privoščili smo si ogled male državice. Mesto nas ni navdušilo in zagotovo ga ne bomo več obiskali. Vse je nekam natlačeno, umazanije ne manjka in na koncu smo se spraševali kako ljudje lahko sploh živijo tu. Ampak ker smo želeli videti slavne opice z Gibraltarja, smo se povzpeli na vrh, seveda peš (vožnja z žičnico je zelo zelo draga). Za vzpon na hrib smo, kjub precejšnji vročini, potrebovali slabo uro. Na vrhu so nas pričakale opice, takoj so nam ukradle plastenko Fruca. Ker nismo našli nič več kaj zanimivega, raten opic, katere so nas pa že gledale malo postrani, smo se odpravili do avta. Bila je že tema ko smo se odpravili na lov za kampom. Kamp smo našli šele ob Atlantski obali Španije v Tarifi.

Za povečavo zemljevida poti po Maroku , klikni na sliko!

Prihod v Maroko, Chefchaouen

Okoli 8:00 smo bili ponovno v avtu. Hitro smo prišli do Algecirasa in kupili karte za trajekt do Ceute. Trajekt na tej liniji vozi vsako uro, zato rezervacija ni potrebna. Povratna karta (z odprtim datumom) za 4 osebe in avto je bila 380 Eur. Po 1 urni vožnji s trajektom smo prispeli na Afriško celino. Vendar mesto Ceuta je Španska brezcarinska cona. Zato smo tu napolnili rezouar našega avta in se takoj odpravili proti meji. Na meji vlada precejšen kaos. Potrebno je bilo izpolniti kup papirjev za nas in še drug kup za avto. Za avto smo potrebovali le prometno dovoljenje in zeleno karto. Vse ostale papirje smo izpolnili na meji. Tudi mednarodnega vozniškega dovoljenja niso nikjer zahtevali. Po kakšnih 2 urah urejanja formalnosti smo bili v Maroku. V mestih tik ob meji vlada totalni kaos. Zato smo se pospešeno odpeljali proti našemu prvemu cilju – mesto Chefchaouen.

Chefchaouen leži v gorovju Rif. Zato je bila vožnja do tja kar zavita, vendar ceste so bile boljše kot smo pričakovali. Sredi popoldneva smo prispeli v kamp nad mestom. V majhnem, senčnem, urejenem kampu smo se najprej malo odpočili, postavili šotore, skuhali kavo in makarone. Nato smo se odpravili na potep po mestu.

Mesto Chefchaouen je majhno (ca. 45.000 prebivalcev), medina je v modri barvi in zelo lepa, ter prijetna. Priporočam!!!

Malo smo imeli problema z menjavo denarja, saj je bil čas ramadana in banke so obratovale le par ur na dan. Zato smo v nekem hotelu zamenjali le 100 Eur (tečaj je bil seveda slabši kot v banki). Na malem trgu smo si privoščili prvi tagine in kus kus. Seveda nista manjkala svež pomarančni sok in metin čaj. Odlično! Takoj so nas speljali v neko trgovino.

Postregli so nam z metinim čajem in začelo se je barantanje.

Mislim, da smo bili trdi pogajalci za cene, saj smo imeli precej napotkov od naših prijateljev, kateri so bili že pred nami v Maroku. Seveda domačini še vedno odlično zaslužijo, ampak vsaj vedeli smo koliko so najnižje cene za določene izdelke. Tako smo takoj kupili dva usnjena stola. Mene so prepričali za poslikavo roke s kano. Slika je bila odlična, a kaj ko je izginila namesto v 3 tednih že v 2 dneh. Čisto izmučeni smo se podali do kampa. Kljub temu da v Lonly Planetu piše, da je od mesta do kampa ca. 30min peš v precejšen klanec, smo mi potrebovali le ca. 10min.

Chefchaouen, Fes

Zjutraj smo se odpravili iz kampa v mesto. Potrebovali smo banko za menjavo denarja. Banka naj bi se odprla 10:30. Vendar kljub naši uri 10:30 je bila še vedno zaprta. Kmalu smo ugotovili, da je v Maroku časovne razlike 2 uri (zaradi poletnega časa). Tako smo napravili še en obhod po medini. Po uspešni menjavi denarja smo se odpravili proti Fesu. Vožnja je bila kar naporna. V tem delu Maroka se nam je cesta zdela najslabša. Pokrajina pa noro lepa.

V Fes (2 milijona prebivalcev) smo prispeli okrog 15:00. Takoj smo našli kamp (Vert Diamond). Na zunaj je obetal precej več, kot smo kasneje izkusili. Kamp je imel velik bazen, vendar smo kmalu ugotovili, da notri ni vode, ampak neka brozga, katera je še najbolj spominjala na nafto. Tudi sanitarije niso bile ne vem kaj. Je pa kamp imel travnate površine, kar je v Maroku precejšnja redkost za kampe.

Kmalu smo se odpravili v mesto. Kamp je bil oddaljen ca. 10km od medine. Zato smo šli v mesto z lokalnim avtobusom (karta 3,4 Dh na osebo). Ko smo prispeli do medine je bilo vse zelo čudno. Ljudi skoraj ni bilo videti, trgovine in lokali so bili zaprti. Postalo nam je takoj jasno – ramadan. Ura je bila malo čez 18:00 in bila je že tema. Tako so vsi bili doma in jedli. Razočarani smo se odpravili s taxijem nazaj v kamp na naše Laško pivo.

Taxiji po mestih so Fiat Uno. Vsako mesto ima taxije v eni barvi. V Fesu so bili vsi rdeči, v Marakešu modri ,… Zanimivo je to, da en taxi sprejme največ tri osebe. Tako smo morali vedno vzeti dva taxija. Cena je po taximetru in je zelo ugodna. Druga zgodba so večji taxiji (mercedezi), kateri vozijo na daljših relacijah.

Fes

Zjutraj smo se ponovno odpravili z avtobusom v mesto. Bilo je popolnoma drugačno kot prejšnji večer. Ljudi je kar mrgorelo. Navadno vsi svetujejo, da za ogled medine v Fesu potrebujete vodiča, saj ima medina več kot 9400 uličic.

Mi tega nasveta nismo upoštevali in mislim, da smo resnično doživeli življenje v medini. Seveda te vsi vabijo v razne trgovine, na strehe hiš na razgledno točko, … Mi smo se malo potepali po medini, občutek imaš kot da si v srednjem veku.

Povsod polno ljudi, oslov in oslovskih vpreg, ulice so zelo ozke, nekatere tudi zelo umazane, ljudje so zelo glasni in vsi nekaj prodajajo. Neverjetno.

Odšli smo na eno teraso, kjer je bil res dober razgled na celoto medino. Seveda so nas na koncu zvlekli v trgovino s preprogami. Dobili smo metin čaj in pogajanje se je ponovno začelo. Ko so se nam cene zdele razumne smo kupili 2 odeji, 2 torbici in 2 šala. Končna cena je bila 3-krat manjša kot začetna. Nato smo se ponovno izgubljali po ulicah medine. S pomočjo nekega starca smo našli predel kjer barvajo usnje (tanneries). Zvlečejo te na teraso kake trgovine z usnjarskimi izdelki in pogled na barvarje je čudovit. Edini problem je ker tako groznega vonja še nikoli v življenju nismo vonjali. Ko nam je postalo že resnično slabo smo hoteli čim prej na ulico. Vendar nam ni ušel ogled trgovine. Na hitro smo kupili nekaj malenkosti, vendar so bili domačini vidno razočarani, ker jim ni uspelo prodati kakšnih vrednejših stvari.

Postajali smo že lačni, medine smo imeli že vrh glave in tako smo se hitro odpravili izven medine poiskati taxija in kakšen lokal s hrano. Ramadan nam je ponudbo hrane močno okrnil. Zaradi omejite števila oseb z vožnjo s taxijem, smo se domenili, da se vsi dobimo na ulici Mohammed (Ville Nouvelle) označeni v Lonly Planetu, kjer je polno lokalov s hrano. Po čudežu smo se vsi štirje res dobili malo kasneje na domenjenem mestu. Našli smo Restaurant Caffe Chamonix, katerega priporoča Lonly Planet. Mi ga vsekakor ne, ker je tagin bil precej brez okusa, cene kar visoke, na koncu pa nas je še natakar vrgel ven, ker mu nismo pustili napitnine.

S taxiji smo se vrnili v kamp in se odločili, da zjutraj odrinemo proti puščavi.

Vožnja do puščave

Vstali smo že ob 6:00. Vendar to ni bilo tako težko, saj je v Maroku oktobra tema že ob 18.00 in smo hodili spat kar zgodaj. Podali smo se na pot proti Merzzugi. Zaradi izkušenj s cestami in kar precejšnega
števila kilometrov smo nameravali to pot opraviti v 2 dneh. Vendar ceste so bile odlične in kilometri so hitro ostajali za nami. Pokrajina je bila ponovno nora. Pozno popoldne smo prispeli v Rissini.

Od tu naprej se cesta spremeni v nekakšne piste, katere se kar naprej spreminjajo. Seveda so nas v Rissiniju prepričali, da sami ne bomo nikoli našli velikih sipin in prenočišča tam. Tako je v naš avto prisedel nek domačin, da nas bo usmerjal. Tik pred temo smo prispeli do našega prenočišča Er chebi – nekakšni mali gradovi iz blata – bil je tik ob vznožju velikih sipin. Odločili smo se, da bomo to noč spali na terasi, zjutraj pa se odpravili s kamelami za en dan in eno noč v puščavo. Naročili smo si hrano, vendar
nas je ponovno deletel ramadan. Tokrat v taki obliki, da so se najprej najedli domačini, šele nato pa so začeli pripravljati hrano za nas. Tako je od naročila hrane do tega da smo je res dobili preteklo ca. 3 ure.

Po večerji sem jaz odšla na ponovno poslikavo rok s kano. Tokrat se je poslikava res obdržala 3 tedne, vendar motiv na mojih rokah ni bil ne vem kaj. Nato smo ponovno barantali. Tokrat za naš izlet s kamelami. Cene so res visoke in tu se jih ne da veliko znižati. Mi smo za izlet (štart ob 10:00, nato kosilo kus kus pri berberski družini, nadaljevanje s kamelami v notranjost med sipine, večerja tagin pri berberih, zjutraj zajtrk in nato nazaj do avta) odšteli namesto začetnih 870 Dh “le” 670 Dh.

Kamelanje

Zjutraj smo zajahali kamele in odšli na ježo po kamniti puščavi. Vsi smo prvič jahali kamele in vsem je bilo to pravo doživetje. Po ca. 2 urah smo prispeli do neke osamljene, blatne hiške v kamniti puščavi. Takoj so nam postregli z metinim čajem, kasneje pa še s kus kusom. Kako se pripravljali hrano in pomivali posodo raje ne bi. Ampak bilo je dobro. Najbolj so nas zabavali trije otročki. Po okusni hrani in počitku smo se s kamelami odpravili med prave sipine. Barve so se spreminjale iz ure v uro, noro. Precej pozno smo pripeli do nomadskih šotorov. Mi smo takoj zagledali nek polomljen board, ga vzeli in se odpravili na vrh okoliških sipim. Boardanje po pesku je nekaj čisto drugega, a precej zabavno. Nato smo počakali še sončni zahod, potem pa nazaj do šotorov. Dolgo čakanje na večerjo je bilo poplačano z najboljšim vegeterjanskim taginom. Zelo lepo noč v puščavi bi bilo škoda prespati v šotoru. Zato smo se odločili za spanje na pesku v spalnih vrečah. Priporočam!

V puščavi in okolici na zelo veliko koncih prodajajo fosile. Res so lepi in midva sva kupila kar precej obeskov in celo možnar.

Kamelanje, puščava Todra

Prebudila sva se še pred sončnim vzhodom in se odpravila na bljižnjo sipino. Barve v puščavi se vsakih nekaj minut spreminjajo. Bilo je zelo zelo lepo in močno priporočam. Po zajtrku na pesku smo ponovno zajahali kamele in se odpravili proti našemu avtu. Dobre 3 ure ježe je bilo za naše nevajene ježe zadnje plati že zelo naporno. Ko smo prispeli do avta smo bili kar srečni, da smo lahko razjahali. Hitro smo se stuširali in se odpravili proti kanjonu Todra.

Popoldne smo prispeli v kanjon Todra Gorge. Našli smo lep kamp in utrujeni od ježe kar obsedeli pred šotorom. Zvečer smo dobili družbo domačinov. Kar nekaj časa so igrali na njihove bobne (Tam-Tam) in bilo je res noro. Dokaj pozno smo se odpravili spat.

Plezanje v Todri

Po zajtrku smo odšli v kanjon malo poplezati. Po tolikih dneh ne plezanja smo komaj čakali, da se zapodimo v smeri. Kanjon je podoben Paklenici, le da je večji, skala je oranžna in skozi kanjon teče cesta, kar je mogoče malo moteče. Našli smo željeni sektor in takoj začeli. Smeri so bile res lepe, dolge 30m, pri kakšni bi lahko bil le kakšen svedrovec več.

Skala je odlična, okolje pa tudi.

Žal je koža na naših prstih popoldne bila že precej obrabljena. Zato smo pa v bljižnjem hotelu Yasmina našli pivo. Neko njihovo pivo v stekleničkah 2,5ml je bilo odlično, rahlo drago, a zaloga našega Laškega je že usihala.

Plezanje v Todri drugič

Midva z Andrejem sva se ponovno odpravila novim plezalnim izzivom naproti. Jasna in Simon pa sta se odločila za neko pohodniško turo. Plezala sva v nekem drugem sektorju in ponovno so se smeri izkazale za zelo zelo lepe. Motil naju je le precejšen veter.

Pozno popoldne smo preživeli v kampu in se odločili, da naslednje jutro odrinemo naprej proti Marakešu. Zaradi precej ostre skale bi potrebovali en dan počitka, predno bi se ponovno odpravili plezat.

Quarzazete, Blatno mesto, Marakeš

Na poti proti Marakešu smo se ustavili v mestu Ouarzazate. Mesto je bilo polno turistov. Mi smo se ustavlili le v trgovini, nakupili nekaj hrane in se odpeljali naprej. Presenečeni smo bili le, ko smo v majhni trgovinici prodajali Paloma robčke.

Nasljednja postaja je bilo blatno mesto Ait Benhaddou . Mesto je tako kot medina v Fesu pod Unescovo zaščito. Tu so snemali film Gladiator, Jezus iz Nazareta, … Ogled mesta priporočam, čeprav že vidno razpada. Pogled iz ruševin na vrhu grička pa je osupljiv.

Sledila je vožnja čez Atlas. Cesta je bila zelo zavita, šli smo tudi čez dva prelaza, zato smo napredovali bolj počasi. Malo čez 17:00 smo prispeli v Marrakesh (1 milijon prebivalcev). Na cestah je bil totalni kaos. Table za kamp nikjer. Da bi šli proti centru in našli kakšen poceni hotel smo obupali ko smo videli, da je promet zelo divji. Tako smo ustavili nek taxi, Andrej je šel v taxi, da bi ga pripeljal do kampa, mi pa smo vozili za
njim. Tudi taxist ni bil uspešen z iskanjem kampa. Končno pa smo dobili namig, da je kamp ca. 10km iz mesta proti Casablanci.

Ponovno smo malo čez 18:00 doživeli popolni mrk na cestah in ulicah. Seveda so vsi odšli domov jest in smo tako lahko veliko lažje prišli do kampa. Kamp nas je popolnoma razočaral. Kot bi zagradili neko veliko makedamsko parkirišče, postavili sanitarije in malo trgovinico. Edina dobra stran kampa je bila, da se je v trgovini dalo dobiti mrzlo pivo in da je imel kamp taxi kombi.

Marakeš – čarobno mesto

Okoli 11:00 smo se s taxijem iz kampa odpravili v center Marakeša. In res tako kot večina misli o Marakešu, mislimo tudi mi. Marakeš je mesto z najbolj noro energijo. Mislim, da je čarobno, kot iz pravljice. Povsod vre, medina polna stojnic in trgovinc, ljudje prijazni, in trg Djemaa el-Fna, s sokom iz sveže stisnjenih pomaranč in vsega ostalega. Tu so tudi starčki s kačami, opicami, razni glasbeniki, … Noro in močno priporočam!

Midva sva ves dan hodila po medini in se samo čudila! Marakeš priporočam tudi za nakupovanje, vendar so začetne cene vsaj 5- krat previsoke. Da si neizprosen pogajalec tu pomeni veliko. Ko pade noč na mesto se na trgu začne prodajati hrana, povsod je polno pouličnih umetnikov in seveda tudi cel kup turistov.

Marakeš je čaroben tako podnevi kot ponoči.

V kamp smo se vrnili okoli 11:00, spili še eno pivo in došli spat.

Gorske vasi pod Toubkalom

Zjutraj smo počasi pospravili našo kramo. Avto je bil že prejej poln, saj smo nakupili že precej krame in tudi precej vode smo imeli vedno s seboj. Odpravili smo se proti vasi Imlil , izhodišče za Toubkal (4167m).
Sredi dneva smo prispeli v vas. Našli smo nek kamp. Postavili šotore in začeli lenariti oz. počivati za nasljednji dan. Imlil leži na nadmorski višini ca. 1700m. Ozračje tu je bilo zelo sveže in ob večeru je bilo že
precej hladno.

Toubkal dostop do Refuge

Po zajtrku smo se odpravili proti koči CAF (club Alpin Francais) Refuge (3102m). V vasi Imlil lahko najameš vodiča in mulo, vendar je pot enostavna in mi nismo imeli potrebe po tem. Do koče je 10km
dobre peš poti za katero naj bi potrebovali ca. 6 ur. Ob opazovanju okolice smo hitro napredovali in prišli do koče v dobrih 4-ih urah ob 13:00. Simon in Jasna sta se odločila, da takoj poskusita osvojiti vrh, midva pa sva vrh načrtovala za nasljednje jutro. V koči so nekakšna skupna ležišča, možna je uporaba plina za kuhanje. S seboj smo potrebovali spalne vreče, vodo in hrano. V glavnem koča je urejena super,
bolje kot marsikatera koča v naših hribih. Postajalo je že pozno, Simona in Jasne pa še nikjer. Na srečo sta se tik pred temo vrnila, seveda z vrha Toubkala. V koči smo si skuhali riž in se zgodaj odpravili spat.

Toubkal

Ob 6:00 sva z Andrejem vstala, se napravila in odpravila proti vrhu. Dan je bil jasen in ne preveč mrzel. Od koče do vrha je 1km poti in več kot 1000m višinske razlike. Pot je precej strma, rahlo razsuta in okolica vedno ista. Tako, da smo poleg malo kondicije potrebovali predvsem ogromno motivacije. Na vrhu naju je pričakal odličen razgled. Kljub temu sva se kmalu podala nazaj v dolino, saj nas je čakala še pot do Imlila. Za pot od koče na vrh Toubkala in nazaj do koče sva potrebovala dobre 4 ure. Pri koči sta naju čakala Jasna in Simon in po kratkem počitku smo jo skupaj odbrzeli proti Imlilu. Vedeli smo kakšen del poti (10km) nas čaka, a se je kljub tem pot neskončno vlekla. Zadnjo polovico poti nas je osveževal rahel dež. Utrujeni in mokri smo bili zelo veseli, ko smo zagledali naše šotore. Po toplem tušu je večerja tagin kar padla v naše želodčke in utrujeni smo kmalu zaspali.

Atlantik

Zjutraj smo odbrzeli proti Atlantski obali. Seveda nas je cesta vodila nazaj skozi Marakeš in šele nato proti Essaouiri. Pri Marakešu so nas zaradi prehitre vožnje vstavili policaji. To se je zgodilo že nekajkrat prej, vendar zaradi našega neznanja francoščine se nismo mogli sporazumeti kako in kaj, in tako smo jo do
sedaj odnesli le z opozorilom. Tokrat je bilo drugače. Globa je bila 400 Dh. Pogumno sem vprašala, ali je mogoče, da mi plačamo njemu (policaju) 100 Dh. Po zelo čudnem pogledu, nam je postavil ceno, seveda
samo za nas, 200 Dh. Tako smo bili vsi zadovoljni. Vožnja proti obali je bila precej dolgočasna. A ko smo zagledali morje je bilo vse poplačano.

Essaouira je zelo prijetno mestece. Popolnoma v beli barvi.

V Essaouiri smo takoj našli kamp, postavili šotore in se odpravili na plažo in v mesto. Morje je tu precej hladno in tudi razburkano. Zato smo za današnji dan opustili misel na kopanje in se raje odpravili raziskovati medino. Medina v Essaouiri je spet drugačna kot vse prejšnje, a vredna ogleda. Najbolj nora je ribja tržnica. Tu lahko vidiš neverjetna morska bitja.

Uživanje v Essaouiri

Dopoldne smo si privoščili hiter skok v mrzlo morje. Nato pa smo odšli na ribjo tržnico. Tu pokažeš katero ribo želiš jesti in ti jo takoj pripravijo na žaru. Zelo okusno! Nato sem si jaz privoščila hammam.
To je zmes neke blage savne, masaže, praskanja,… . Skratka, tako te razvajajo, da bi si to moral privoščiti vsak. Seveda je hammam ločen za ženske in moške. Sledilo je ponovno potepanje po medini in ponoven
obisk ribje tržnice. Našla sva tudi ribjo dražbo. Noro, kakšni morski psi in ostale čudne živali.

Mali Asilah

Zjutraj smo se odpravili ponovno na pot. Odbrzeli smo mimo Casablance, Rabata do mesta na severu Atlantske obale Asilah. Vozili smo se cel dan, kljub temu, da so na tem delu Maroka avtoceste. Proti večeru smo prispeli v Asilah. Vreme je bilo čudno. Kjub temu da na Atlantski obali vedno močno piha, je bilo tu še močno oblačno.

Konec čarobnega Maroka

Ponoči in zjutraj je rahlo rosilo. Zato smo spakirali stvari, se odpravili na ogled medine in nato proti Sredozemski obali Maroka. Medina v Asilahu je bila v modro beli barvi. Bilo je jutro in ulice so bile še prazne. Občutek hoditi po res lepi medini, prazni, je bil izvrsten. Iz obzidja medine se je odpiral pogled na obalo in razburkano morje. Mogoče je bil pogled na medino, ulice, obalo, morje, ravno zaradi slabega vremena, tako čudovit.

Ko smo prispeli na Sredozemsko obalo Maroka je bilo vreme še slabše. Zato smo sklenili, da se odpravimo kar v Ceuto in na trajekt. Sonce in toplo morje smo upali, da bomo našli v Španiji.

V večernih urah smo prispeli v Algeciras. Takoj smo nadaljevali z vožnjo proti kampu pred Malago.
Kamp smo našli okoli 22:00-ih. Vendar je bil sredi betonske soseske in niti slučajno ni bil podoben kampu. Zato smo se odločili, da nadaljujemo dolgo pot proti že znanemu kampu v Alicanteju.

Konec čarobnega Maroka

Ob 3:00 zjutraj smo močno utrujeni prispeli do že znanega kampa za Alicantejem. In kot zakleto nas zaradi pozne ure niso spustili v kamp. Odpeljali smo se v še dva okoliška kampa in povsod je bilo enako. Zato smo bili primorani prenočiti kar na plaži. Okoli 7:00 smo se prebudili in odšli v kamp. Nato smo cel dan
poležavali na plaži. In nabirali moči za naporno vožnjo proti domu.

Vožnja Španija, Francija, Italija

Ves dan v avtu. Okoli polnoči smo utrujeni zaspali v avtu nekje v Italiji.

Ljubo doma kdor ga ima

Po nekaj urni vožni smo vsi srečni prispeli nazaj v Slovenijo. Seveda je bila prva obvezna postaja picerija Čuk v Postojni. Nato pa na Gorenjsko.

Koristni napotki za Maroko:

• Denar v Maroku: 1 Dh = 21,00 Sit oz. 1 Eur = 10,844 DhDenar je najbolje menjati v bankah ali na menjalnih avtomatih (bankomat).
• Hrana in pijača: Priporočamo razno razne tagine, kus kus, solate, brochette (ražnjiči), … Na ulici so odlične nekakšne palačinke, sladkarije, … Ob atlantski obali je odlična morska hrana. Sadje je odlično: pomaranče, mandarine, limone, banane, melone, grozdje, jabolka, suhe fige, dateljni, … Za zajtrk smo navadno jedli jogurte, sir, jajca, marmelado, eurokrem, sadje, … Najboljši je sok iz svežih pomaranč in metin čaj.
  Skratka hrana v Maroku je odlična in poceni. Pitno vodo smo kupovali. Želodčnih in prebavnih težav nismo imeli, res pa da smo običajno po jedi napravili požirek žganja.V večjih nakupovalnih centrih, na obrobju velikih mest je možno kupiti alkohol. Vendar za nakup potrebujete potni list. Mi smo to poizkusili le pri Rabatu.
• Prenočišča: Mi smo vedno spali v kampih. Teh je po Maroku dovolj in večina jih je dobro urejenih. Cena je ugodna. V najdražjem kampu smo plačali za avto, dva šotora in štiri osebe ca. 10 Eur. Za primer: v Španiji je bila noč v kampu za avto, dva šotora in štiri osebe ca. 40 Eur.
• Bencin: Bencinskih črpalk je veliko. Cena diezla je ca. 7,5 Dh. Na večini črpalk je tudi avtopralnica.

• Proračun: Po osebi smo zapravili ca. 800 €. Tu je vključen ves bencin, cestnine, trajekt, spanje, hrana, nakupi, …, skratka vse. Prevoz
  (bencin, cestnine,trajekt) nas je stal ca. 270 € In midva (jest in
  Andrej) sva porabila vsak ca. 250 € za nakup nakita, usnjenih
  taburejčkov, luči, odej, bobna (tam-tam), fosilov, … .

MAROKO RES PRIPOROČAMO!!!

Avtor članka: Vanja Eržen

Potovanje trajalo od 29. septembra do 21. oktobra 2006

Tagi

potovanje, tujina