Kategorije

Plezanje na Sardiniji

Kategorije: Plezanje

Sardinija trajekt

Ko se je konec septembra 2001 končevala naša pustolovščina s kolesom po Sardiniji, sva si bila z Rozijem na jasnem. Naslednje leto je na vrsti plezanje na Sardiniji. Najbolj primeren čas za nas so prvomajski prazniki, kandidati smo bili hitro štirje. Peljal bo Bakotov karavan, da ne bo težav s prtljago.

Če hočeš kupiti karte za trajekt po ugodni ceni, je to najbolje storiti precej pred odhodom . Takrat obstajajo t.i. Jackpoti, karte v paketu avto + 2 osebi s precej popusta. Za štiri plezalce in avto smo mesec pred odhodom preko interneta vplačali 60.000 SIT v €. Za dokazilo o plačilu smo si stiskali potrdilo o rezervaciji in plačilu in molili, da bomo s tem neuradnim listkom res prišli na trajekt. No, v Livornu res nismo imeli nobenih težav. Do Sarde (kakor domačini imenujejo Sardinijo) smo pripluli v poznih večernih urah. Kje spati, nam ne sme biti preveč problem, to smo se zmenili že kmalu. Sem pa tja v kamp, drugače pa bomo spali kar na prostem , okoli plezališč. Z roko pravice naj s tem izven sezone ne bi bilo problema.

No, prvo noč smo pristali na nekem travniku, nedaleč od Olbie (pristanišče na SV Sarde). Jutro, kot bi se zbudil na marsu. Sonce nabija, okrog nas divja pokrajina, par metrov proč trop ovac z dvema psoma ovčarjema, kot bi sanjali. Za bolj odtrgan občutek pa smo bili še popikani v dele telesa, ki nam jih ni zakrila spalka. Pri meni so bile to ustnice. Po zajtrku so že res močno srbeli prsti in končno smo se odpeljali proti prvemu območju, kjer smo imeli namen plezati.

Razgledna ploščad pribl. 400m nad morjem, za nami predor, pred nami pa turistično mestece Cala Gonone in cel zaliv Orosei, območje nacionalnega parka Gennargente. Pravljica v živo. Potrebni vertikale smo se podali v prvo plezališče, Kodula Fuili. Nekakšna zajeda iz morja v hribe, na robovih le te pa par sektorjev, ki so obljubljali obilico užitkov.

Vedeli smo, da je najboljši sektor nekje 20 min. hoje po “Coduli“, potem pa malce akrobacij desno navzgor in akcija. Ogrevanje v 6a+, nato pa nadaljevanje vsak po svoje v smereh, dolgih do 30m, kar pošteno previsnih, z obilo kapniki in luknjami.

Največja zabava prvih dni je bilo nočno spanje na prostem. Drugo noč smo se odločili prespati na ploščadi nad mestom.Ob pozni večerji smo bili deležni obiskov parčkov z avtomobili, ki se jim je zahotelo samote in so se zapeljali na rob ploščadi, kjer so kalili naš mir. Šele glasovi Metallice iz našega avta so jim bili zadostna protiutež. Ko smo šli okrog enajste spat, pa se je začela kalvarija. Ni bolj zoprne reči kot budnica v obliki debelih deževnih kapelj, katerih poki ti odmevajo v zaspani glavi. Ko smo se hoteli pospraviti v avto, je kapljanje ponehalo. Ravno nam je uspelo zaspati, ko je udarila že malo bolj obilna plohica. Nekaj se nas je skobacalo v avto, Juretu pa je bilo dovolj čepenje pod dežnikom ob avtu. No, tudi ta ploha se je na srečo spravila proč. Zopet sledi spanje. Ravno na začetku sanj pa spet, pok, pok, pok. Živci že čisto na koncu, šotora se nam v dežju ni dalo postavljati, pa smo čakali boljših časov kar pod kapljami. Tudi v avto se nam ni dalo spraviti.. Na srečo so res prišli suhi trenutki. Zopet sem zaspal. Ko sem se naslednjič zbudil od kapelj, sem imel občutek, da sem že naspan, da bo vsak čas jutro. Na vprašanje o položaju kazalcev na uri pa me je popolnoma zabil odgovor: “petnajst do dveh!” Sranje, kako kruta zna biti na videz čisto nedolžna noč. No, na srečo je bil to zadnji mokri vložek, kasneje je spanje trajalo pozno v jutro.

Plezanje na Sardiniji

Drugi dan smo obiskali sektor Biddiriscottai, 20 min. hoje severno od Cala Gonone. Plezaš par metrov od morja, pod steno (nekakšna velika luknja v hribu) pa je obilica drobnega peska. Skratka, plezanje na plaži. Smeri so odlične, močno previsne, nekaj pa je tudi plat.

Selitev na jug otoka je potekala po mnogo kilometrov gorskih cest, čez prelaz 1000m nad morjem. Zelo lepa, celo zelena pokrajina (Sardo smo obiskali po deževnem obdobju) je bila kar hitro za nami, dobre volje smo prispeli v Barbagio. Tam se nahaja izredno zanimiva, slikovita dolinica blizu mesteca Isili. Vodniček nam je obljubljal 250 smeri vseh težavnosti. Dva dneva plezanja in spanja v tej dolinici sta bila res posebna. Premagovanje previsov na obronkih doline, pod nami pa so se pasle krave in konji. Idila, katero priporočam vsem obiskovalcem Sardinije!

Smeri v Isiliju so fantastične. Razne luknje in luknjice v močno previsnih stenah so nas popolnoma prevzele.

Tudi nočna ploha nas ni preveč zmotila. Vsak s svojo spalko smo se spravili pod previse in nadaljevali obvezno nočno opravilo.

Tretje plezalno področje, deležno našega obiska, je bilo mestece Domusnovas in njegova okolica. Obiskali smo plezališča (sektorje) Ruota del tempo in Animal house. Tu se je na žalost enemu udeležencu zgodila nesreča, natrgal si je ramensko vez in zgodba Sarda 2002 se je zanj končala. Domov je odšel s prijatelji, ki so tisti dan ravno odhajali proti Sloveniji. V Animal house so se nam posrečile kar lepe fotke, smeri pa so tudi tukaj previsne, kapniki in podobno v apnencu.

Po dnevu počitka, preživetem v zelo lepem zalivu ob morju, smo se odpravili nazaj na SV Sarde, v nacionalni park Gennargente. Noč smo preživeli sredi ničesar, na pustem platoju nad mestom Baunei. Zjutraj naj bi se Jure in jaz odpravila plezat 400 metrsko smer, baje dobro navrtano in izredno lepo. Stena se dviga nad morjem zaliva Orosei. Na žalost pa je celo noč deževalo, zjutraj pa smo se zbudili obdani z meglo. Še koze so se v spremstvu zvonečega kozla vodnika odpravile proti dolini. Mi pa smo se po kislem zajtrku zopet odpravili proti Cala Gonone, po dežju in makedamskih obvozih, saj je bila glavna cesta zaprta zaradi zemeljskega plazu. Sledilo je plezanje v Coduli Fuili in v plezališču nad mestom Dorgali. Vreme je na srečo zdržalo vsaj za plezanje v plezališčih, če nam že dolge smeri niso bile namenjene.

Za konec (čakanje na trajekt) pa smo si privoščili dva dni izležavanja in pirčkanja v lepem zalivu na Costi Smeraldi. Vse lepo želim pakistanskemu “own business manu”, človeku z nakitom, obdelanim v xxx gorovju in slovenski sociologinji, bivajoči v Trstu, katera sta nam krajšala čas na obali.

Vsem plezalcem pa priporočam obisk Sardinije in naj se imajo vsaj podobno fajn, kot smo se imeli mi.

Ekipa: Simon Bakovnik, Mitja Peternelj, Jure Bobnar, Andrej Rozman
Tekst: Simon Bakovnik
Foto: Vsi pomal

Tagi

, ,
|

Komentarji

Trenutno še ni komentarjev! Bodi prvi in komentiraj!

Dodaj komentar

Required

Obvezno

Optional