Kategorije

Kočevski rog

Kategorije: MTB

Kočevski rog

Menili smo se, da gremo u Paklo, Bako pa Mitja sta bla že tam, jst pa še kakšen bi pa prišla za podaljšan vikend. No in prslo je do tega de sem ostal sam in namesto v Paklo odšel u Kočevski rog med medvedke. No pa je kr šlo!

V petek sem mogu še po zračnice pa po ponev za pečenje kostanja pol pa tja dol, kjer še nisem bil. No sej sem peljal mimo na poti proti Hrvaški, samo to ni to če hočeš spoznati pokrajino. Ker sem bil sam se mi ni nikamor mudil. Razen položaja kraja na zemljevidu nisem vedel o njem nič.

Semič pa je prov prijetna malo večja vas sredi Belekrajine s zelo prijaznimi ljudmi.

V Mercatorju med iskanjem živeža sem še pred kolesarsko turo slučajno vprašal prodajalko, če je slučajno tukaj okoli kakšna piccerija in že sva se zapletla v kar dolg pogovor ki ga je na najino škodo prekinila njena šefica. OK, še zahvalim se, plačam, pojem del kar sem kupil in se odpravim na Mirno goro.

Nisem naredil 10 km, ko srečam kolesarja nasproti. Seveda sem ga ustavil in mal povprašal kako in kje do Mirne gore. Pa sva spet debatirala.

Prav prijetni in odprti so teli Belokranjci.

Povedal mi je da morm tam gori (s prstom pokaže na zemljevid), zelo pazit zaradi medvedov, pa da je tam en čudn kmet, ki se ga je najbolj izognit. Ko sva se razšla me je kar malo stisnl pri srcu in sem kar mal bl gledal okol sebe, pa poleg gozda in par praznih piksen nisem opazil nobeno medvedko. Ni blo treba dolg gledat ko me je čez kakšen kilometer ravno pri na pol zapuščeni vasi ujel dež. Stisnem se pod velik kostanj in čakam. Vmes enega prcinem (nisem se še odvadu) in gledam, da v tej vasi ni nobenga mlajšega od 60 let. Res čudno. Dež malo pojena, jst jo pa ucvrem nazaj dol do Semiča. Vržem kolo na streho se preoblečem in ni zlodja ko me res močen naliv prežene v avto. Pogledam na zemljevid, kje je Črnomelj kjer imajo dobre pice in jo ucvrem proti njem.

Dež ščije kolikor ga more. Mal me zaskrbi za unga ki je na strehi sam si mislm: “eh saj je vsega navajen. Sam ko pa pridem domov, ga bom pa mal z wede 40 pa bo spet k nov.”

Ta Črnomelj je zrihtan mest.

Ma tud semaforje tako, da se lahko mladina uči za vozniški izpit. Sam jst sem iskal en kotiček mal za počit, za prebrat kakšno dobro knjigo. No in tako me kažipoti nesejo proti naši Vinici (“a ne Jure in Vanja”). Zavijem na novo obrtno cono, kjer je še vse zapuščeno, zame pa kot nalašč pravo mesto za prebiranje prve knjige Križnarja. Kar potopim se vanjo. Uzuni še vedno ščije kolikor more. Tam okoli sedme ure se odpravim napolnit baterije. Komaj najdem picerijo ki sem jo imel napisano na listku. Splačal se je vprašat zanjo. Najedu sem se res dobre pice tako, da sem komaj vstal od mize. Pir ki sem ga naročil poleg pice, je tako pačasi tekel, pa saj ni imel kam teči.

Ves nabit od zelo velike pice se je najbolje malo usesti in pogledati kakšen dober film in počakati, da se vse malo posede.

Vprašam kje je kino in grem pogledat kaj vrtijo danes.

Za film mi je bilo vseno važno da je za gledat. Ko pridem 5 minut pred začetkom filma po karto, mi prodajalka pove, da sem prvi in da bomo še malo počakali da še kakšen pride. Nisem vedel ali me vleče za nos, a je res. Sem šel kar na zrak na enega in dobr premislu. Ko pridem nazaj, ne boš verjel sem bil še vedno edini. Zahvalim se in se odpravim na kraj spat. Nastavim uro za ob 8:20 se zbudim ob 9:40. Zmešnjava! Ura v avtu je bla točna, tista na telefonu je bila pa 8:20. Spakiram spalko in se odpeljem na “jutranjo” kavo v bar Florjan (gasilski dom). Naročim kapučino pa mi kelnarca reče, da ne bo šlo, OK potem pa kavo z mlekom, pa spet ni blo OK saj jim je zmanjkalo elektrike.

Dobro potem pa kokakolo.

Pojem zajtrk, spijem kokakolo in grem na izhodišče za turo čez cel Kočevski rog. Vodniki bi morali imeti označen tudi parkrni prostor, saj se drgače voziš okoli izhodišča kot mačka okoli vrele kaše. Mi imamo vsaj to prednost, da lahko vprašamo. No in spet prjazni ljudje mi povejo kje moram, pa kam ne smem zaviti, saj bom drugače prišel v Kočevje. Vprašam če je kje kakšen parking pa kar reče da naj ga v breg zategem, saj itak ne bo nobenega motil. Rečeno storjeno.

Tale Kočevski rog je dolgočasna planota s pol miljona cest, s prav kičastimi cestnimi smernimi tablami, s 1000 grobišči, brezni, jamami iz različnih svetovnih in domačih morij … Se prav nič prijetnega. Je pa res, da ima prijazne ljudi in 6 od 12 pragozdov na Slovenskem. Dovolj, da je vreden obiska.

Ko pridem do avta zopet debata kje sem bil, za povrh me še vprašajo “A boš pir”. Nisem se mogu upret. Na poti domov sem se ustavil se u Mekiču, kjer sem takoj zmazal tistega ta “big”. Če sem pa bil lačen, saj sem vse od prejšnjega dne na kolesu porabil.

Evo prou fajn je po svet hodit sam, tko mal za spremembo.

Tagi

,
|

Komentarji

Trenutno še ni komentarjev! Bodi prvi in komentiraj!

Dodaj komentar

Required

Obvezno

Optional