Pred dnevi (avgust 2014) se je ekipa šestih (Eva Brovinsky, Vesna Juvan, Manca Pavli, Grega Ule, Miha Škof, Jan Valentinčič) podala iz doline Vrat na vrh Sfinge.

 A tokratna ekipa ni ponavljala plezalnih vzponov, pač pa se je posvetila drugim športnim zvrstem.

“Najhitrejši” je resnično poletel nad Sfingo. Grega Ule, oblečen v svoj wingsuit in mali nahrbtnik v katerem je spravljeno padalo, se je pognal z roba stene v dolino. Ostala ekipa je budno in rahlo na trnih spreljala njegov BASE jump. Po srečnem pristanku so začeli tudi ostali “delati”. Čestitke za skok!

Miha Škof in Jan Valentinčič sta začela pripravljati prvi slovenski visokogorski highline, v dolžini cc 35m. Zaradi obilice priprav, sta hojo po gurtni izvedla naslednji dan. Več o njunem podvigu si lahko preberete na strani društva Balansa slackline, kje pa najdete tudi nekaj atraktivnih fotk. Če pa vas zanima gibanje po gurtni, jih tudi lahko kontaktirate…boste precej hitreje osvojili tehniko in napredek bo presenetljiv.

Eva Brovinsky in Vesna Juvan pa sta se posvetili svoji strasti. Acroyoga! Ko njuji dve vidiš kako se vrtita v zraku, kot peresci in s kakšnimi nasmehi na obrazih, obnemiš. Kaj šele, da bi ju videl tik nad prepadno steno, v idiličnem gorskem okolju, nepredstavljivo. Težko pa si je predstavljati kakšna koncentracija je potrebna, koliko zaupanja, kakšna čutnost med dvema,…popolna predanost. Varovanja tu ni. Več je najbolje izvedeti kar iz prve roke, na Evini spletni strani Leteča joga.

Prav ona (Eva Brovinsky) je v našem prostoru vodilna v svetu Acroyoge. Je prva, ki je v Sloveniji začela s prakso, vodenjem in širjenjem acroyoge. In je tudi AcroYoga JAMambasador za Slovenijo. Ter v letošnjem letu se je pridružila ekipi Samana oz. prAna Slovenija, na kar smo zelooo ponosni.

Tako da, če vas mika svet acroyoge…le kdo bi bil primernejši, da vas popelje vanj!

Priporočamo, da Letečo jogo in Balanso spremljajte omenjenih povezavah tudi v prihodnje, kajti obljubljajo več in več podvigov. In težko verjeti, a kakšnega še celo bolj norega.

 Majhen del zasluge za tako odlične fotografije pa gre tudi prAni. 

Dekleti sta na večini fotografi oblečeni v Julz hoody majico, katera je kot druga koža (izredno tanka in lahka, mehka in udobna, topla, a vseeno ne vroča, odlična za hladnejše dni, ter tudi kot zaščita pred soncem v vročem poletju, ter še izdelana je iz okolju prijaznega materiala…)

Plezalni spektakel – Psicobloc se nadaljuje. Ali to pomeni, da bo postal tradicionalni? Prvi plezalni spektakel v letu 2013 v državi Utah v ZDA v Olympic Park je doživel pravi medijski bum. Plezanje je lahko velik šov, privlačno za širšo publiko, posledično za sponzorje in medije. Tu so

velika plezalna imena, dinamični gibi, globoki padci v vodo…vse se odvija hitro in ob glasni glasbi ter burnih odzivih gledalcev, se celota poveže v velik dogodek.

Prvi Psicobloc 2013 je bil v organizacijski domeni plezalnih znamk: prAna, Walltopia, Evolv,…

Vir: www.examiner.com

Drugi plezalni spektakel – Psicobloc 2014 (19.7.), v domeni Red Bull –a, pod nazivom dogodka: Red Bull Creepers, se je odvijal na stari celini, na severu Španije.

Most Puente la Reina – Gares (špa.: Puente la Reina / baskovsko: Gares  ang,: bridge of the Queen / slov.: kraljičin most) nad reko Arga, je sicer znan romarjem, saj ga prečkajo romarji na slavnem romarskem pohodu Camino de Santiago de Compostela. Na povsem miren, običajen dan, most prečka nad 400 romarjev.

A tokrat pa je gostil 14 najboljših plezalcev na svetu, kateri pa so si izbrali najtežjo pot preko vode.

Gostil je največjo svetovno plezalno zvezdo: Chris Sharma! Seveda domače top plezalce: Nacho Sánchez Murcia (španski boulder prvak), Iker Pou in baskovski Markel Mendieta, Ander Mendieta, Pablo Ochoa, Daniel Fuerte. Tam so bili še: Daniel Woods, Nalle Hukkataival, Rustam Gelmanov, Dave Graham, Carlos Ruano, Gelu Castro, Emiliyan Kolevski.

Vir: www.examiner.com

Smer naj bi imela oceno 8c.

Padci so bili globoki tudi po 9 metrov in čez, saj se obok mostu dviga več kot 11 m nad vodo. Gibi dinamični. Preko 2500 gledalcev je nadvse uživalo v “predstavi” plezalcev. Gledalci so bili na mostu, na travnatih terasah na obrežju reke, na balkonih okoliških hiš, na reki v raftih ali kanujih ali kajakih… Mala vasica je doživela vikend preporod….

In zmagovalec? Ja, kdo drug kot Chris Sharma! Drugo mesto si je priplezal Daniel Woods, tretje pa je zasedel Nalle Hukkataival.

In še izjava Chrisa Sharme:  “I’m really excited for being able to take part in this competition in such an amazing location. I’ve climbed in many countries and different places around the world, but very few so amazing. This bridge, part of St. James’s Way is normally crossed by the pilgrims, but we’ve been the privileged ones to climb a historic bridge. I’m really amazed by the crowd’s dedication. For us this is a format in which we are relaxed and having fun, so we’ve had a blast.”

In sedaj – če se mnogi ne boste strinjali, da je to bil pravi Psicobloc 2014 ali če ste ga zamudili. Rešitev za vse vas –  ponovitev lanskega v ZDA bo na lanski lokaciji 6.-8. Avgusta 2014.

Za koga boste navijali? Mi seveda za Chrisa in prAno!

Ter namig – Chrisove kratke hlače na tekmi – Sediment Shorts prAna

Joga – vedno bolj iskano dopolnilo športnim treningom

(članek objavljen v reviji Sokol, pomlad 2014)

O tem, kaj joga pravzaprav je, imamo zelo različne predstave, mnogim se zdi popolno nasprotje športa. Kljub temu pa se vedno pogosteje pojavlja v profesionalnem športu kot izredno pomemben del treningov. Joga ima večtisočletno zgodovino in njen namen res ni omejen le na fizično telo. Vadba joge vodi k izboljšanju zdravja in telesne pripravljenosti, uči nas notranjega zavedanja in sprostitve, skozi to pa dosežemo tudi dolgoročno pozitivno notranjo naravnanost.
Mnogi športniki se z jogo prvič srečajo ob rehabilitaciji poškodbe in presenečeni ugotovijo, da se jim je izboljšala gibljivost, moč in stabilnost, da so manj napeti in lažje obvladujejo psihološke pritiske, povezane s treningi in tekmovanji.

Dosegajo pa tudi boljše rezultate.

Eden svetovno najbolj znanih stilov joge, Iyengar joga, je priznan tudi zaradi svoje terapevtske naravnanosti. Pri izvajanju asan oziroma jogijskih položajev se osredotoča na njihovo pravilno izvedbo, ki jo z uporabo različnih pripomočkov (kvadrov, pasov, stolov, odej ipd.) lahko popolnoma prilagodimo potrebam posameznika. Vadba je tako lahko usmerjena k odpravljanju težav in poškodb, ali pa njihovemu preprečevanju. Odličen primer je Padma joga studio v Radovljici, v lasti certificirane učiteljice Iyengar joge, Kristine Suchy, kjer imajo pri delu s športniki zelo dobre odzive.

Na fotografiji: Kristina Suchy / Padma joga studio

Šport je usmerjen k preseganju, ali pa vsaj ohranjanju, meja telesnih zmogljivosti. Po treningih za povečevanje moči ali hitrosti mišice sčasoma postajajo vedno trše in krajše, njihova gibljivost pa omejena. Trde in zakrčene mišice so slabše prekrvavljene, zaradi česar je slabša tudi njihova regeneracija – zato slabijo in se izčrpavajo, za enake dosežke je potrebno vedno več treninga. To vodi k poškodbam, pretreniranosti in izčrpanosti. Predvsem pri tekmovalnem športnem udejstvovanju pa so tudi psihološke zmogljivosti tiste, ki odločajo o rezultatih: osredotočenost in mirnost v ključnih trenutkih, vztrajnost, motivacija in pozitivna naravnanost.

Brez tega doseganje vrhunskih rezultatov ni mogoče.

Z vadbo joge kot dopolnilo treningom, športniki najdejo rešitev za vse to. Pri izvajanju jogijskih položajev namreč razvijemo zelo dobro zavedanje o svojem telesu: prej opazimo šibka, nestabilna ali zakrčena mesta, in natanko vemo, kaj naše telo potrebuje v različnih stanjih. Bolje se zavedamo meja svojih zmogljivosti in jih spoštujemo. Razvijemo boljšo stabilnost in koordinacijo, mišice in vezivna tkiva postanejo daljša in prožnejša, kar je ključno za regeneracijo in preprečevanje poškodb. Um postane bolj umirjen in osredotočen, tudi v najbolj napetih trenutkih, po naporih se hitreje umirimo, uravnovesimo in regeneriramo – telesno in psihično.

Športni trenerji in športniki ugotavljajo, da je najbolj učinkovita kombinacija vadbe jogijskih položajev in dihalnih vaj oziroma pranajame. To je namreč odlična strategija za izboljšanje fizičnih in psihičnih sposobnosti v športu. Vadba in dihalne vaje spodbujajo izločanje protistresnih hormonov, kar je ključno za psihofizično regeneracijo po naporih, z obvladovanjem dihanja in koncentracije pa je mogoče znižati srčni utrip, in tako izboljšati vzdržljivost in stabilnost med največjimi psihičnimi in fizičnimi napori oziroma stresu.

V Združenih državah je joga postala nepogrešljiv del treningov v mnogih košarkarskih ekipah v NBA, ameriškem nogometu, atletiki in triatlonu. V Sloveniji si joga takšno pot še utira, a je na to temo vedno več raziskovalnih del in člankov. Prvi slovenski športnik, ki je goreče zagovarjal dobrobiti joge, je bil Rok Petrovič, plezalka Martina Čufar je celo inštruktorica joge, z njo se ukvarjajo tudi nekateri prosti potapljači na dih, plezalci, surferji in kolesarji.

Da bomo dosegli in izkoristili vse kar joga ponuja je pomembno, da se že pri prvih korakih obrnemo na strokovnjake, na prave učitelje. V zadnjem času so v Sloveniji joga studiji zrasli kot gobe po dežju in žal je med njimi premnogo takih, ki si ne zaslužijo svojega obstoja. In tudi naša zakonodaja je tu tako ohlapna in še nedefinirana, da to dopušča, a o tem kdaj drugič.

Prav je, da nekaj trenutkov namenimo tudi izbiri prave blazine za vadbo in če je le mogoče, tudi oblačilom. Tako pri praksi joge, kot pri drugih fizičnih aktivnostih so oblačila in oprema pomembna. Mnogokrat mislimo, da za plavanje potrebujemo le kopalke in brisačo, za tek le copate, hlače in majico, za jogo staro brisačo in trenirko in podobno. Seveda je vse skupaj lahko tudi tako. A verjetno je tako lahko le v prvem, drugem poizkusu, ko še tipamo ali nam je izbrana dejavnost všeč ali ne. Ko se stvari lotimo malo bolj resno, pa je pri vseh dejavnostih dobro, da posežemo po primernih oblačilih in opremi.
Pri praksi joge so na eni strani oblačila, na drugi primerna podloga, blazina za vadbo. Oboje, še posebej ta druga, joga blazina, je še kako pomembna, da položaje izvajamo povsem optimalno in smo usmerjeni le v vadbo in nič drugega.

Joga, pilates blazine:

Če se najprej dotaknemo blazin, kaj kmalu opazimo, da je med njimi precejšnja razlika. Že v ceni, kaj šele v materialu in ostalih podrobnostih.

Pri nakupu blazine bodite pozorni na:

• material: prav je da posegamo po naravnih materialih ali po tistih umetnih, kateri so čisti, ekološko neoporečni, biorazgradljivi, brez stupenih lepil ali drugih primesi. Konec koncev je naša koža kar veliko časa v stiku z blazino.
• oprijemljivost: to pomembno lastnost zagotavljajo vsi proizvajalci. V praksi je seveda popolnoma drugače. A žal ni merila po katerem bi se lahko orientirali, ali bi lahko rekli kateri materiali so dobri, kateri ne. Določena blazina iz 100% kavčuka lahko drži nadvse dobro ali tudi ne. Morali boste verjeti prodajalcu oz. vašemu učitelju joge. Oz. vam v trgovini morajo dovoliti, da blazino tudi preizkusite.
• konstrukcija, plastnost: dobro je, da je blazina sestavljena iz večih plasti. Pri prAni so našli odlično kombinacijo naravnega kavčuka ali biorazgradljivega TPE-ja na obeh zunanjih straneh in s sredico iz bombaža ali kavčuka. V tem primeru sredica preprečuje, da bi se blazina raztezala ali gubala pod nogami, rokami …
• pore: pomembno je, da ima zunanja površina zaprte pore, tako naš znoj in druge morebitne tekočine ne pronicajo v notranjost blazine. Naša blazina je bakterijsko neoporečna in se ne navzame neprijetnega vonja.
• dimenzije: najdite sebi in svoji vadbi primerno blazino. Tako glede dolžine in širine kot tudi debeline. Velika večina posega po mehkejših 5 mm debelih blazinah, izdelanih iz TPE materiala, katere nudijo udobje in odlično oblazinjenost. Bolj zahtevni običajno izbirajo med tanjšimi 4 ali 3 mm, izdelanimi iz kavčuka ali tudi TPE-ja. Te blazine so trše, nudijo še boljši oprijem, večjo stabilnost in omogočajo bolj precizno vadbo.

Sicer so v večini joga studijev pri nas blazine že tam, last studia. A pomislite le na to, koliko različnih ljudi pred vami, se je že znojilo na njih. In žal so v velikih primerih te blazine nizkega cenovnega razreda, brez ekološke note in za vadbo povsem povprečne. Zavest vadečih, da bi s seboj prinesli svojo blazino se krepi šele v zadnjih sezonah. A to bi morala biti praksa in ne izjema. Pomislite, da bi šli wellness in bi vam ponudili že uporabljeno brisačo?

Oblačila za jogo:

Tu je stvar sicer bolj preprosta, a še vedno pomembna. Vsekakor morajo biti oblačila udobna, raztegljiva, da v njih lahko izvajamo tudi najzahtevnješe asane. Da nam v položajih “na glavi” ne pada majica čez glavo in podobno. Pomembno je, da se med vadbo osredotočimo popolnoma le na asane in da nas nič ne odvrača od tega. Le kako bomo dosegli cilje, če bomo svojo pozornost morali usmerjati v nekaj kar nas moti, ovira.

Stil ali tip oblačil se razlikuje tudi med samimi vejami joge.

Pri iyengar jogi je pomembno, da vidimo položaj mišic na telesu, zato so pri tem stilu največkrat uporabljene kratke hlače ali oprijete pajkice in pri ženskah topi, nedrčki. Pozornost moramo nameniti tudi trakovom, da zaponka res drži in da se ne zvijajo.
Pri hot yogi oz. vroči jogi, kjer je prostor segret na cc slabih 40 st. C in tudi vlažnost je precej visoka, prihaja do povečanega znojenja in tudi tu so praksa topi, nedrčki in kratke hlače, ter poleg blazine še brisača. Dobro je, da je brisača prijetna na otip, mehka, nežna ob stiku s kožo, hitrosušeča, nedrseča. Tovrstne »joga« brisače so lažje, se zložijo na manjši volumen kot navadne brisače iz frotirja, kar precej občutimo pri transportu.

Dobro je, da posegamo po naravnih, trajnostnih, ekološko čistih materialih, kot so organsko pridelan bombaž, konoplja, tudi volna, reciklirani poliester, Tencel®. V teh in njim podobnih materialih, se bo vaše telo počutilo dobro, stik s kožo bo prijeten in nežen, klima za vaše telo bo optimalna.
Dobro je, da se oblačila hitro sušijo. Priporočljivo za ženske majice so integrirani nedrčki. Pomembno je, da šivi na oblačilih potekajo tako, da nas ne ovirajo, da se nam ne zajedajo v kožo. Običajno so proizvajalci to rešili s ploskimi šivi.

Pri jogi se še kako pokaže star in tolikokrat že uporabljen slogan:

vaša oblačila so vaša druga koža

zato bodite pozorni na izbiro pravih oblačil. In le s pravo izbiro oblačil in pripomočkov bo vaša pozornost lahko usmerjena le v vadbo in nič drugega. Torej popolnoma se prepustite vadbi, naj vas nič ne ovira pri tem. Le tako boste dosegli cilje.

Za sladkorček le: eden izmed prAninh materialov se ne imenuje zamanj Nevaeh. Preverite to besedo nazaj in dobilo boste: heaven (nebesa/raj).

Prodajna mesta prAna artiklov:

• trgovina ProMontana, Kranj
• Padma joga studio, Radovljica
• Face Force Center – Savina Atai, Ljubljana
• trgovina Bokal Sport, Škofja Loka
• trgovina EkoVital, Radovljica

Že nekaj čas smo planirali potep po učni poti ob potoku Rača blizu Moravč, a kar nekako nam ni uspelo (preblizu za vikend, predaleč za med tednom). No, a enkrat vsaka stvar uspe, če si le dovolj želiš.

Konec marca 2014 se je sončen dan ponujal za otvoritev kolesarske sezone. Sicer peš pot, je nam služila za prijetno vožnjo s kolesom. Mogoče je bil kakšen klanec za petletnika malo prestrm za navkreber, spusti pa so ravno pravšnji za malčke željne dogodivščin.

Potok Rača je dobil ime po potočnih rakih. Življenje pa je precej pestro tudi ob njem, mnogo ptic in žuželk je tu našlo svoj dom. V pomladnih mesecih je okolica bujno zelena in nadvse vabljiva. Štiri opuščena mlinska poslopja te popeljejo v preteklost in mogoče za trenutek res zaslišiš njihov ropot.

Po učni poti smo le sledili zelenemu simbolu z mlinskim kolesom, vse ostalo pa prepustili domišljiji.

Prvi ob poti je bil Mecetov mlin, kateremu so se tri mlinska kolesa vrtela še sredi prejšnjega stoletja.  Le nekaj korakov naprej, kjer Rača zavije v sotesko ss skriva vhod v Majcetovo jamo. Jama hitro postane preozka, da bi nadaljevali pot v njeno norajnost, a vseeno je njenih nekaj prvih metrov zelo zanimivih.

Pot se rahlo vzpne in nadaljuje preko travnikov in gozdov. Druga postaja je Mohorjev mlin. Tu je zanimiv manjši jez in betonsko perišče, kjer so okoliške gospodnje prale perilo. Seveda pa največ občudovanja požanje še edino vrteče se mlinsko kolo na tej poti.

V bljižini je tudi kraški izvir, kateri nikoli ne presahne. Ob njem nas pričaka kar zajemalka s katero si kar sami postrežemo hladne vode.

Tretji ob poti je Vehovčev mlin, katerega so nekoč poganjala kar štiri vodna kolesa. V to poslopje lahko pokukamo skozi okno in v notranjosti vidimo še precej notranje opreme.  Sledi pa mu še Kižev mlin pod zaselkom Sveti Andrej. Tu ob koncu poti se je vredno še ustaviti ob cerkvi Sv. Andrej.

Ideja je zorela že nekaj časa. A letošnjega marca (2014) se je začela počasi, korak za korakom, bolje gib za gibom, prevešati in dobivati epilog.

Že iz skopih informacij na začetku je bilo slutiti, da se obeta nekaj velikega. Nekaj edinstvenega, nekaj kar še ni bilo storjenega nikoli do sedaj in verjetno še dolgo ne bo česa podobnega. Nekaj neponovljivega!

Dve legendi Chris Sharma (prAna, Evolv, Petzl…) in Stefan Glowacz (Red Bull, Red Chili, Lowa…) sta združila moči, svoja znanja, svojo predanost plezanju.

Več kot trideset letne izkušnje skoraj pedesetletnega Glowacza in virtuoznost mlajšega Sharme so se združile v puščavi v Omanu. V gorovju Hadschar, v jami Majlis Al Jinn.

Jama Majlis Al Jinn je že bila prizorišče adrenalinskih podvigov. Avstrijec Felix Baumgartner (Red Bull), ki je večini poznan po skoku s padalom iz roba vesolja v oktobru 2012, je nekaj let pred tem izvedel BASE skok vanjo. Kar pa je povzročilo, da so oblasti jamo leta 2008 vzele pod svoje okrilje in je območje postalo nadzorovano.

Pot na svetlobo se je odvila skozi 13 raztežajev v 300 meterski smeri Into the Light. Ocena 8b+ (5.14a).
Jama Majlis Al Jinn je druga največja jama na svetu z vstopi od zgoraj, skozi stop. In Into the Light 8b+ je najdaljša preplezana streha na svetu.

In kaj je nagrada za uspeh? DWS, deep water soling na obali Omana!
Kaj bi si človek lahko želel več?

Ta dva prAna artikla pa sta Chrisova najljubša:

Vas zanimajo rumene plezalne hlače iz videa? Za vse nas bodo na voljo v jesenski kolekciji prAna!
14 dni puščave je bil več kot test zanje! Očitno se nam obetajo še ene “neuničljive” hlače, poleg legendarnih Stretch Zion.

Tisto zgodbo, v kateri se je strašno lepa deklica, kljub prepovedi, ustavila z zlato kočijo pred votlino pod Svetim Pavlom in vstopila vanjo….poznajo vsi. Kaj se je zgodilo? Notri je bilo vse iz zlata, ko je deklica odprla svetlo skrinjo, so se tla strasla in vse se je podrlo. Ostala je v votlini, a ni umrla, spremenila se je v kačo.

Od takrat so lepi mladeniči pogosto srečali belo kačo s svetlečo krono na glavi. Želela jim je pomagati najti zaklad in s tem rešiti njo… a je vsem spodletelo!

No, mi pa smo na lep februarski dan tu odkrivali zaklade narave. Čudovita pot se začne na koncu zaselkov Vrtovin v Vipavski dolino. Preko potoka, malo navkreber med starimi hrasti in skalnimi balvani smo kaj hitro prišli do vodnega zbiralnika, ki je podoben obrambnemu stolpu. Ta objekt je najstarejši tehnični antični objekt na naših tleh ter najvišje ohranjeni rimski objekt pri nas.

Pot se začne še bolj vzpenjati, mestoma je tudi zavarovana, a tudi za petletnika ni bila prezahtevna. Je pa ta strm odsek kratek in hitro smo prišli do bolj položnega terena, a precej izpostavljenega. Pazljivost ni odveč, sploh ker razgled res jemlje dih in kaj hitro bi lahko stopili v prazno.

Naš cilj je bila srednjeveška cerkvica svetega Pavla. Katero pa ravno obnavljajo in eden od domačinov je povedal, da bodo z deli končali v maju 2014. Vračali smo se po drugi poti in tako naredili lep krog. Ta del poti je bil položnejši, potekal je preko odprtih travnikov posejanih s starimi hrasti in kostanji. Celotna pot nam je vzela cca 2 uri, a z veliko postanki.

Sicer pa je “uradni” timing 20 min do vodnega stolpa, 20 min do cerkve in še 20 min za povratek.

Smer Jaws je leta 2008 uspel prvi preplezati Dave Graham in ji dodelil oceno 5.14b (8c). Kasneje se je nekaj oprimkov odlomilo in prvo uspešno ponovitev v “novi” smeri je opravil Vasya Vorotnikov. Oceno je dvignil na 5.15a (9a+) in ime spremenil v Jaws II.

Zanimivo je, da je to šele tretja smet te težavnosti v ZDA.

Prvi dve sta: še neponovljena Flex Luthor (5.15a) v Fortress of Solitude, Colorado (Tommy Caldwell) in Jumbo Love (5.15b) Chrisa Sharme v Clark Mountain, California. Paur Robinson je peti, ki je bil uspešen v smeri Jaws II. Pred njim so to bitko dobili Vasya Vorotnikov, Daniel Woods, Mike Foley in Andrew Palmer.

Prvič je Paul Robinson prijel za oprimke “čeljusti II” leta 2011. Takoj je postal obseden z njo. Med tem je večkrat razmišljal o poteku smeri, sredi oktobra letos pa se mu je končno uspelo vrniti v Rumney. Potreboval je kar nekaj dni, da je razvozlal pravo zaporedje gibov, a rezultat je bil tu. Sanje se se uresničile in padla je najtežja smer v Roubinsonovi karieri.

Kaj sedaj? Zagotovo je še kaj … za namig pa – najljubše Paulove prAna hlače so …

Več o plezalnem podvigu …

Izdelke za plezanje prAna najdete tudi na trgovini www.pranatrgovina.si

V hotelu Mons  je ta vikend (4.-6.10.2013) potekala že druga Ljubljana Yoga Conference (LYC) 2013. V štirih dvoranah so se odvijale delavnice velikih mojstrov joge. In seveda tudi najrazličnejši stili joge (Acroyoga, Thai Yoga Massage, Ashtanga Yoga, Iyengar Yoga …) ter zveneča imena: Patric Broome, Erika Repassy, Almuth Kramer, Yiannis Andritos, Christine May, Lucie Beyer, seveda tudi naša zveneča imena Robert Honn, Robert Križaj, Tjaša Copot in še mnogi drugi.

Izdelke za jogo prAna najdete tudi na trgovini www.pranatrgovina.si

V soboto zvečer pa je v Monsu recnično mrgolelo ljudi. Dvorano je do zadnjega kotička napolnil Radhanath Swami in njegova uspešnica Pot domov.

Mi smo bili prisotni med razstavljalci in nekaj utrinkov si lahko ogledate na FBju. Imeli smo priložnost spoznati kar precej zanimivih ljudi, slišati veliko zanimivih zgodb in kot običajno, smo pridobili dragocene izkušnje.

Hvala LYCju!

Hvala Wari Om Yoga Photography za prečudovite fotografije!

Izdelke za jogo prAna najdete tudi na trgovini www.pranatrgovina.si

Na voljo nam je veliko različnih stilov / vadb joge. Tako tudi prAna nudi pester izbor podlog za različne stile joge in s tem nam olajša in optimizira vadbo.
Podloge se razlikujejo med seboj glede na povšino, debelino, materiale iz katerih so izdelane … Več si lahko preberete na …

Katere podloge so najljubša izbira velikih imen joge, pa si oglejte super filmčke:

Revolution Natural joga podloga in Shiva Rea

Indigena Natural joga podloga in Michael Fukumura

E.C.O. joga podloga in  Amy Ippoliti

Henna E.C.O. joga podloga in Heather Hollander

Synergy joga podloga / brisača in Heather Hollander

Ljubljana joga konferenca LYC 4. – 6. 10. 2013

Tudi to jesen vas ekipa Amritam ponosno predstavlja že drugo LJUBLJANA JOGA KONFERENCO.

LYC – Ljubljana Yoga Conference je namenjena vsem joga entuziastom, joga učiteljem, praktikantom in seveda vsem, ki še nimajo izkušenj z jogo in si jo želijo preizkusiti ter spoznati. LYC je letni dogodek, kjer gostujejo svetovno priznani joga učitelji, body – workerji in ostali so-ustvarjalci vsega lepega in zdravega načina življenja iz celega sveta.

Zato se le pridružite na poti pridobivanja novih znanj, izkušenj in osebne rasti ter veliko novih poznanstev.

Seveda bo na LYC – ju vse dni za vas tudi prAna!

Lahko si pa že prej izberete svojo novo podlogo za vadbo.

Izdelke za jogo prAna najdete tudi na trgovini www.pranatrgovina.si

Sredi julija 2013 smo teden dni preživeli v Švici, v regiji Ticino ob jezeru Maggiore. Odločitev za ta konec je bila enostavna, saj regija nudi na enem mestu vse mogoče: jezera, reke, kanjone, plezališča, zelene doline in bele vrhove gora.

Skratka idealno za aktivne počitnice – Ticino!

Prenočišče nam je nudil kamp Piccolo Paradiso v kraju Avegno (cc 7 km od mesta Locarno) ob reki Maggia. Preprost kamp ob reki v kateri je kopanje pravi užitek. A malo manj je užitek preživljanje dneva v prenatrpanem kampu, kjer se na vsakem koraku spotakneš ob vrvico nekega šotora in ko misliš, da res ni več prostora, se zagotovo pojavi preveč blizu še kakšen nov šotor. In ne računajte na WiFi povezavo.

View Larger Map

Sam kraj je precej dobro izhodišče za raziskovanje okoliških dolin, hribov in tudi jezera Maggiore. A smo v tednu dni uspeli raziskati le kanček vseh naravnih lepot regije Ticino.

Naš prvi dan, smo zaradi precej slabega vremena, preživeli v vožnji z vlakom Centovalli Express kateri vozi od Locarna do italijanskega mesta Domodossola. Proga se precej vzpne in vmes nam ponudi ogromno prečudovitih razgledov na vrhove gora, vrtoglave poglede v globine dolin in tudi pogled na aritekturo vasi, skozi katere pelje železnica je prekrasen.

Večji del naše ekipe si je že močno želel poprijeti za znameniti granit v enem od dveh znamenitih balvanskih področji, to sta Cresciano in Chironico. Cresciano je bil nekaj kilometrov bljižje našemu kampu in tako, je bila odločitev hitra, kje bomo preživeli dan. Nekaj vožnje in rahle težave z orientacijo, a vseeno nam je dokaj hitro uspelo priti do pijetnega gozda posejanega nešteto granitnimi balvani. Balvansko področje Cresciano je tako prijetno, lepo, mirno, prelep gozd, in resnično ti daje nek tak poseben občutek, otroke smo celo zbadali, da so tu zagotovo doma škratje.

Cresciano se ponaša tudi z dvema izjemno težkima balvanskima problemoma Dream Time (Fred Nicole) in The story of two worlds (Dave Graham). Naši podvigi so bili seveda daleč od omenjenih dveh, a vseeno se je bilo nadvse prijetno pretegniti na skali. Granit pa drži in drži, da je res veselje plezati!

Tretji dan smo se odpeljali do konca doline Maggia. Na koncu je slikovita vasica Fusio z kamnitimi hiškami in precej visokim jezom. Bolj zanimiva stvar se skriva malo pred to vasjo, to je vas Mogno s cerkijo v obliki elipse znanega “domačega” arhitekta Mario Botta. Sama vas Mogno je urejena, male kamnite hišice so kot iz pravljice in veselje je hoditi po tistih nekaj ozkih uličicah. Ker smo bili še rahlo utrujeni od prejšnjih dni, smo popoldne preživeli na “kopališču” v kampu, kjer reka Maggia nudi odlično osvežitev.

Dolini Verzasca se je nemogoče ogniti. In enkrat za spremembo vsi oglasi, ki napeljujejo na obisk nekega kraja, ne razočarajo. Že celotna dolina jemlje dih, kaj šele jez, ki nudi enega najvišlji oz. najglobjih bungee jumpingov (220 m). Celo James Bond v Golden Eye je pokazal svoj pogum s skokom iz njega.

Pot po dolini nas je vodila mimo kamnitega mostu Ponte “dei salti” (jump bridge) oz. ponte romano. Pod njim teče prečudovita, kristalno čista in ravno prav osvežujoča reka Verzasca. Reka na tem delu svoje poti ponudi obilo tolmunov, kateri so kot majhni bazenčki v katerih pa žal zaradi popularnosti kraja ne najdeš svojega. Zagotovo je bilo pred leti drugače. Malo je potrebno paziti na tok reke. Po pripovedih domačinov in reševalca iz vode, kateri je stalno prisoten, je zelo pogosto, da kakšnega plavalca, sploh otroke, tok odnese precej nižje. Sicer ni večje nevarnosti, a vseeno je potrebno biti previden.

No koncu doline Verzasca je idilična kamnita vasica Sonogno. Vasica leži na nadmorski višini 918m a je bilo kljub temu poletno vroče. Iz vasice vodi krožna, lepo označena, peš pot do slapu, kjer te piš hladne vode prijetno ohladi. Med potjo smo se krepčali z malimi, sladkimi gozdnimi jagodami, in glede na obilje te teh smo se spraševali ali jih švicarji ne jedo ali je mogoče prepovedano nabiranje. Kakorkoli bile so slastne.

Rahlo utrujeni od celodnevnih pohajkovanj po okoliških dolinah in planinah smo se odločili malo umiriti tempo.

Tako smo odšli naslednji dan le še po dolini Val Bavona ostali čas pa smo preživeli na kopališču ob reki pri kampu. Val Bavona je super dolina. Zelena, z vasicami ponih kamnitih hišk in reke, potoki iz vseh strain. Res se ti spočijejo oči. V dolini se odcepi cesta v manjšo dolino Calnegia in prav tu se nahaja vas Foroglio. V vasi je fascinanten 80 m visok slap, mimo katerga se vzpenja peš pot na vrh na planino nad slapom, planina Puntid. Ta planina bi prav lahko bila pravljična, dom škratov in drugih tovrstnih bitij. Nizka, zelena trava, kot najfinejša preproga, po sredini se vije bister potok, po kamniti strugi, kateri pade iz planine v slap. Na planini je nekaj kamnitih hišk, lično urejenih in vzdrževanih. Tu se je čas ustavil in je popolnoma svoj svet. In težko je najti prave besede za tak raj.

Tako se je naše kratko potepanje po Švici oz. po kantonu Ticino končalo. Naužili smo se lepe narave, čistih voda in zelenih terenov žal smo premalo potipali tamkajšnji granit in tudi pravih kolesarskih tur se je manjkalo. A odkar smo mlada družina pač potepanja potekajo nekoliko drugače kot v starih časih. Kaj bi lahko rekli o ljudeh tam, rajši kdaj drugič, vsekakor pa so precej drugačni od njihovih južnih sosedov.

Tagi

Kdo drug kot Američani bi poskrbel za tak spektakel. Ob ogledu spodnjega videa, dobi tekmovalno plezanje precej nov pomen – kako malo je potrebno, pa je plezanje šov, spektakel, zanimiv za širšo publiko in ne le plezalno srenjo.

“Velika” plezalna imena Chris Sharma, Joe Kinder, Daniel Woods, Dave Graham, Sasha Diguilian, in mnogi drugi  poskrbijo za spektakularne gibe in zelooo globoke padce.

Izdelke za plezanje prAna najdete tudi na trgovini www.pranatrgovina.si

Psicobloc Masters Series 2013 - Highlights Video

Tagi

Lynn Hill in Chris Sharma – dve plezalni legendi razglabljata o? O čem drugem le, kot o plezanju!

Tokrat je Lynn Hill v vlogi novinarke, Chris Sharma pa razpravlja o njegovem načinu plezanja. Filemček dolg skoraj 17 min razkrije nekaj o Chrisovem načinu plezanja. Sicer ni nekih novih odkritij, je pa izjemno lepo slišati kako velika plezalna imena doživljajo samo plezanje, ki je njihovo življneje.

Lynn Hill se dotakne področja plezanja najtežjih smeri. Kako se Chris loti najtežjih smeri, ali si pred tem pomaga z vizualizacijo… Lynn se loti tudi načina plezanja, tipičnega za Sharmo, dinamični gibi, velikokrat zaniha oz. ko nekako sune z nogo nazaj in “ujame” oprimek ….

Izdelke za plezanje prAna najdete tudi na trgovini www.pranatrgovina.si

V intervjuju Chris poimenuje ta način kot “monkey stile”. Pri drugih plezalcih je tak način plezanja viden pri balvanskem plezanju, pri Chrisu pa kar v večini smeri. Pogovor se dotakne načina plezanja balvano in težavnosti.  Chrisova razlaga; pri balvanskem plezanju plezalec vloži vso energijo v nekaj gibov, oprimek prime z vso svojo energijo. Pri težavnostnem plezanju pa plezalec prime oprimek s čim manjšo obremenitvijo oz. to vsaj poizkuša tako, da je čimbolj sproščen, da varčuje z energijo, da je plezanje sproščeno, vmes pa, ko je potrebno, “zagrabiti” na 100%. Povpraša kako se sooča s stresom. Kajti Chris je med plezalci znan kot zelo sproščena, dostopna, prijateljska oseba, s “cool” slogom, a zagotovo se sooča tudi s stresnimi situacijami…

Zanimiv je Chrisov odgovor na vprašanje, kateri način plezanja oz. kakšne smeri ima to obdobje najraje, v kakšnem tipu smeri najbolj uživa.

Za konec pa dobite še Chrisov nasvet kako postati dober plezalec in hkrati takšen, ki v plezanju res uživa!

Ogked celotnega intervjuja si lahko ogledate na prAna.com.

Tagi

Ker je treba za preživetje tudi delati, sva začela z distribucijo najine najljubše znamke oblačil in dodatkov prAna. Zato bodo na blogu po novem tudi zapisi o najbolši znamki prAna. Se potrudim, da začnem z poobjavo tudi ostalih izletov in uporabnih informacij po katerem je blog znan.

Podarite si prAno!

prAna je ameriška znamka za ženska in moška oblačila, joga podloge in ostale dodatke za jogo, plezanje in prosti čas.

Pri izdelavi odličnih in kvalitetnih izdelkov strmijo k iskanju vedno novih možnosti izdelave. Tako je v porasti uporaba trajnostnih materialov, kot so organski bombaž, reciklirani poliester, Tencel®.

Več o znamki oblačil in dodatkov prAna.

Že kar nekaj časa je minilo od kar smo bili na kakšnem malo daljšem potepanju. Tokrat smo se odpravili v Francijo, v pokrajini Rona/Rhona in Burgundija. No, v bistvu smo bili v pokrajini Rona bolj malo, zato pa se je Burgundija izkazala za odlično izbran cilj.

Prvič smo se na potep odpravili z avtodomom. Malo pomislekov, kako bo vse funkcioniralo, kako se bomo znašli v mestih oz. v ozkih vaških uličicah, kako bosta malčka spala, … se je kmalu razblinilo in iz dneva v dan nam je bil avtodom bolj všeč.

Lago di Garda

Začetek junija smo se sredi dopoldneva odpravili proti cilju prvega dne, Lago di Garda (Gardsko jezero). Po kar nekaj postankih smo pozno popoldne prispeli v Sirmione. Tako dolge vožnje do Garde pa še ne! Najprej so nas presenetile temperature; ob sedmih zvečer je bilo zagotovo še 30°C in močno soparno. Potem pa še, da v kampu, v katerega smo prispeli ni nič več prostora in ne sprejemajo več novih gostov. Kaj takega! No, vseeno smo imeli srečo, nek Nizozemski par je ravno odhajal in tako smo dobili njuno parcelo.

Kamp San Francesco in tudi večinoma kampe naprej smo izbirali iz »sistema« Champing Cheque, ker je to pač najbolj ugodno. Zakaj toliko ljudi povsod smo ugotovili kmalu, 2.6. je namreč v Italiji nacionalni praznik, Dan republike. Kljub gužvi smo si nabrali novih moči in po dveh dneh, v deževnem jutru, odrinili naprej proti Franciji.

Briancon

Po celodnevni vožnji, mimo Milana, Torina, nismo zapeljali v predor Frejus, ampak smo se vzpeli na prelaz Montgenèvre. Briancon je poseben zaradi večih stvari; velja za najvišje ležeče mesto v Evropi (nadmorska višina: 1320m), ima več kot 300 sončnih dni na leto, deli mesta so pod zaščito UNESCA, čudovita trdnjava in sploh je krasno mesto.

Prenočili smo kar na parkirišču, kjer pa je bilo kar precej tudi ostalih avtodomov. Zjutraj smo se prebudili v krasno jutro in se kmalu odpeljali naprej proti Grenoblu. Seveda ni šlo brez zapletov. Na nobeni bencinski črpalki niso imeli diezla, ga pač cisterne niso pripeljale. Tako smo se v upanju, da bo čez nekaj kilometrov več sreče odpeljali naprej. In res smo imeli srečo ter čez nekaj kilometrov naleteli na bencinsko črpalko z diezlom. Vožnja po čudoviti pokrajini Francoskih Alp, čez prelaz Col du Lautaret (2058 m), je bila res čudovita. Kljub temu, da smo bili precej počasni, se je bilo vredno izogniti predoru in napraviti »ovinek« čez hribe.

Grenoble

Pred Grenoblom, je pokrajina precej dolgočasna in komaj smo čakali, da se nekje malo oddahnemo.
Po mučnem iskanju kampa v Grenoblu smo naposled le imeli srečo. Skoraj čisto v centru mesta, v nekakšni stanovanjski soseski, se je skrival kamp Camping Des Trois pucelles. Kamp je bil majhen, preprost in poln zelenja, precej domač in simpatičem. Zjutraj smo se s tramvajem odpeljali v center Grenobla. Še sedaj se ne morem odločiti ali mi je mesto všeč ali ne. Po eni strani ima mesto nekaj lepih parkov, mestno gondolo, veliko trgovin, po drugi strani pa je precej umazano in na ulicah lahko vidiš precej klošarjev.

Mestna gondola, katero domačini imenujejo kar la Bastille, kot se imenuje trdnjava iz 16. stol. na vrhu, je bila prva mestna gondola na svetu, zgradili so jo že leta 1934. Presenečeni smo bili nad podatki, da je pet »mehurčkov (bubbles)« do sedaj že prepeljalo preko 14 milijonov obiskovalcev, ali da jih prepelje več kot 260.000 letno, in še mnogo drugih presežkov. Na trdnjavo Le Bastille se je mogoče povzpeti tudi po pravcati via ferrati, za dodatno rekreacijo pa je na vrhu v sklop trdnjave vključen še adrenalinski park. »Mehurčki« so prepoznavni logo Grenobla. Na vrhu lahko v lepih dneh pogled seže celo do Mont Blanca, a žal mi nismo imeli te sreče oz. smo bili celo veseli, da ne dežuje ves čas. Še eno noč smo prenočili v Grenoblu, nato pa zjutraj naprej v smeri Lyona.

Dolina reke Rone

Za naslednje prenočišče smo že imeli izbran kamp malo pod Lyonom. Do tja, pa smo, kljub kratki razdalji, porabili kar cel dan. Vozili smo se po podeželju in se čudili ogrominm poljem sončnic in pšenice.

Kako lepo mora biti, ko sončnice cvetijo.

Odmor smo napravili v Anneyronu, kjer je tovarna Lafuma in njihova tovarniška trgovina. Na hitro nekaj malega zapravili in odbrzeli naprej v vas Vernioz, kakih 20km pod Lyonom. Tu je najlepši kamp kar smo jih kdaj obiskali. Kamp Le Bontemps je kot nekakšen botanični park. Povsod neverjetna drevesa in grmovnice, urejena trava, skozi park teče majhna rečica, igrišča, bazeni,… naš avtodom je bil parkiran na mehki travi pod cvetočim jasminom in brezo.

Kamp je pravo nasprotje velike večine drugih prenatrpanih kampov, kjer so parcele ena zraven druge, šotori, prikolice in avtodomi pa tako blizu eden drugega, da komaj dihaš in se počutiš kot sredi velemesta.

Tu je res veliko prostora, zelenje pa ti nudi zavetje in zasebnost. V bljižnji okolici pa je vse polno zanimivosti (gradov in graščin kar ne zmanjka, ravno tako muzejev, polno je tudi tematskih parkov…). Žal nam je plan, da tu preživimo več dni pokvarilo slabo vreme in slaba vremenska napoved za naprej. Tako smo se odločili, da kar odidemo naprej, v upanju na boljše vreme malo severneje. Odhod smo nenačrtovano prestavili za kako uro oz. dve. Kot preproga mehka trava je v dežju postala prava past za težek avtodom. Vkopali smo se v blato. Tudi pomoč številnih Nizozemcev ni bila dovolj. Moral je priti skrbnik kampa, dvigniti avtodom, podložiti deske in počasi je šlo. Da je bil teren res zahteven sta dokazala še dva Nizozemska avtodoma, katera sta se vkopala v blato še huje kot mi. Nauk: vedno imej s seboj par dilc v primeru dežja.

Dolina reke Saone

Ker je bilo vreme res žalostno smo se kar vozili in vozili in se odločili za počitek malo pred Macon-om. Izbran kamp Hortus Thoissey je bil pravo nasprotje prejšnjega in že kar takoj smo se odločili, da zjutraj odrinemo naprej. Matija je imel dve želji za tokratno potovanje; videti mlin na veter in peljati se s TGV vlakom. Tako smo se zjutraj odpravili na podeželje, kjer naj bi med vinogradi bil čudovit mlin na veter. In res v prelepi mali vasici Moulin a Vent, na majhnem gričku, sredi vinogradov je stal prečudovit mlin na veter. Kar precej časa smo se smukali okrog mlina, notranjost pa je simpatični mali muzej s prikazom zgodovine mlina in mletjem pšenice. Nato pa naprej, mimo mesta Macon do romarskega Cluny-a. Tu je prelep Benediktijanski samostan s tremi cerkvami iz 10. do 12. stol. In spet nazaj do Maconeja, mimo Tounusa, do našega prenočišča v kamp Le Chateau de I’Eperviere.

Kamp je kot iz pravljice. Na začetku veliko grajsko poslopje, kjer so recepcija, restavracija, bar, notranji bazen, pralnica,… za poslopjem pa se razprostira veliko posestvo, nekakšen grajski park, z dvema ribnikoma, velikimi drevesi,… kjer je prostor za šotore, avtodome, prikolice,… Res nekaj posebnega.

Vendar pa nam je vseskozi vreme malo nagajalo. Temperature so bile pod 20°C, običajno je bilo precej vetrovno, ter še deževalo je kar precej. Tako smo bili res veseli, da smo imeli avtodom in ne šotora. Pa, da je bil notranji bazen, kar otrokom pomeni ogromno. Od tu pa smo se odpravili izpolniti Matijevo drugo željo.

Beaune

Odpeljali smo se v mesto Beaune. Parkirali smo na železniški postaji. Andrej in Matija sta se odpravila s TGV vlakom (najhitrejši evropski vlak) v Dijon, Neca in jaz pa v mesto. Mesto je poleg vinogradništva zelo znano po čudovitem hospicu Hotel Dieu, v katerem je sedaj odličen muzej. Pa tudi ostalo mesto ponuja precej drugih zanimivosti. Pozno popoldan pa smo našli še en prečudovit kamp LA GRAPPE D’OR. V bistvu sam kamp ni nič kaj posebnega, le njegova lega ga naredi tako lepega. Kamp leži v vasi Meursault blizu Beauneja. Kamor ti seže pogled so le vinogradi, le tik ob kampu je še čudovita vasica, s kamnitimi hiškami, ozkimi uličicami, vinskimi kletmi,… Mesto Beaune in okolica je zelo poznano kot predel Burgundije z imenom Côte-d’Or.

To je res čudovita pokrajina z odličnim vinom. Najpogostejši je črni Pinot oz. Pinot Noir. Seveda je odvisno od katerega vinarja ga kupiš.

Od tu pa smo se počasi odpravili poroti domu. Plan je bil še obisk jezera Annecy, a nam je močno deževje prekrižalo načrte. Tako smo se iz prečudovite Burgundije odpravili direktno v mrzel, deževen in pust Chamonix. No, za počitek smo si privoščili ogled simpatičnega mesteca Tournus, kateri leži med Maconom in Beaunejem. Tu smo prenočili kar na parkirišču in glede na vreme takoj zjutraj odšli skozi predor v Italijo. Ker nam je ostalo še tri dni dopusta, smo ga načrtovali preživeti na Gardskem jezeru. Tam pa nas je ponovno pričakala neverjetna gužva. Kljub temu, da tokrat ni bilo nobenih praznikov, so bili kampi nabito polni. Šele četrti kamp je imel prostor za nas. Tako smo v Peschieri ostali le en dan in eno noč ter se siti gužve odpeljeli kar domov.

Če zaključimo; Francija je ponovno navdušila, Burgundija pa je sanjsko lepa. Zagotovo se še vrnemo, saj nas čaka še ogromno neobiskanih vasic in gradov. Upam le, da kmalu!

Pa še izkupiček kilometrov, evrov,…

• Prevoženih km: 2510km
• Diezel goriva: 410 EUR
• Predor pod Mont Blanom: 51.50 EUR
• Cestnine Italija (obe smeri): 109 EUR
• Cestnine Francija: 58 EUR

Tagi

Dober mesec in pol nazaj (15.9.2011) se je rodila zvedava Neca in povečala družino na 4 člane.

Tagi

Špuščanje zmaja izhaja iz Kitajske, kjer je zelo priljubljeno. Vsak ima v mislih da je to bolj otroška igra, vendar se lahko zabava in veseli cela družina.

Tako da, kar takoj po zmaja in na bližnji travnik. Priporočam!

Tagi

Velika planina je planota nad lepim mestom Kamnikom in je poznana po značilnih pastirskih stanovovih, ki so ovalne oblike in so posejani po celi planini. Poleti se po planotah pasejo krave, pozimi pa smučarji.

Na Veliki planini je tudi majhna cerkvica – kapelica Marije Snežne, kjer se vsako leto zbere veliko ljudi ob polnočnici in  velikem Šmarnu. Kar ne moreš verjeti kako je planina lahko obiskana, tako da obisk priporočam ob lepem dnevu med tednom.

Tagi

Blejski Vintgar je 1600 metrov dolga, zelo ozka in globoka soteska, ki jo je v skalo izklesala reka Radovna. Urejene poti in mostovi turističnega društva Gorje omogočajo pot skozi sotesko, ki bi bila drugače neprehodna.

Z otroci priporočam obisk poleti, ko je v sotestki ravno pravšnja klima.

Tagi

Kdaj pa kdaj gremo tudi na kolo. Planina Klek se mi je letos utrnila v spomin saj sem jo obiskal 2x.

Turo sva s parimi popravami spusta (šla sva ves čas po markirani stezi proti Krnici)  izvedla kot je obisana v vodniku Strme kolesnice.

Luštno je blo! Aja, padec na zadnji sliki je prestal brez hujših zapletov.

Prilagam komentar avtorja:
Tura, pri kateri se lagodna vožnja po dolini Radovne nenadoma spremeni v 500 m visok, zelo strm vzpon, brez daljše izravnave, na kateri bi si lahko oddahnili; mestoma smo sicer nagrajeni z lepim raz­gledom, večinoma pa prevladujejo gozdovi, gozdovi in še enkrat neskončni gozdovi… Lepa in napor­na tura!

Tagi

Idilična planina Klek se nahaja severnem robu Pokljuke je še živa planina. S planine, se odpre lep razgled na Debelo peč.

Na planini Klek so včasih rudarili in pasli krave. Ob našem obisku pa so se po planini pasli lepi konjički.

To je tip izleta kjer je manj hoje in več vožnje. Še sreča, da je takih malo, saj se do planine peljemo po dobrih 10 km samotnih makedamskih cestah Pokljuke.

Tagi

Ob glavni cesti iz Kranjske Gore proti Ratečam se nahajajo Zelenci – izvir Save Dolinke. Voda prihaja iz dna jezera in je izrazito zelene barve.

Porozna jezerska kreda na dnu jezera, neprestano prepušča talno vodo. Ker je to edinstven primer v Sloveniji, so bili Zelenci leta 1992 razglašeni za naravni rezervat.

Zelenci so pravzaprav drugi del potoka Nadiža, ki izvira v Tamarju. Na svoji poti ponikne v podzemlje in se znova pojavi v zelenih vulčkankih. Obenem se spremeni v reko Savo, ki se po 940 km v Beogradu izlije v Donavo.

Tagi

Tagi

Med dopustom v Premanturi, smo si vzeli tudi trenutek sli dva, da smo ponovno okusili čer plezanje. Plezališče Vintjan / Vinkuran se nahaja v bližini Pule in je zaradi sence tekom celotnega dneva idealno poletno plezališče.

Pri plezanju so do izraza prišli bolj otroci. Naše plezanje je trenutno še vedno v zatonu!

Tagi

Park Minimundus, ki se nahaja v Celovcu obsega okoli 150 miniaturnih maket znanih objektov iz celega sveta. Tudi mi smo jih šli pogledat. Zelo zanimivo, kako lahko toliko maket spraviti na tako majhen plac.

Priporočam za družine v jutranjih urah! Poleti zna biti zelo vroče, saj je bol malo sence.

Kako do Minimundusa? Greš normalno čez Ljubelj in naprej po 4 pasovnici proti centru Celovca. Pri McDonaldsu zavijes levo (desno se gre za Ikeo in Gradec).
Potem pa še mimo štadiona in si že skoraj tam.

Pripročam da vzames še kakšne otroke, saj je cena družinske skoraj ista kot 2 odrasla.

Tagi

Blegoš, lepotec Škofjeloškega hribovja,  je 1562 m visoka gora, ki se nahaja med Selško in Poljansko Soro. S travnatega vrha, se nam odpre lep razgled na Polhograjsko hribovje, Golake, Kojco, Porezen, Julijske Alpe, Ratitovec, Koprivnik, Mladi in Stari vrh, ter Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe.

Na vrhu pa ni samo razgled, temveč tudi ostanki Rupnikove linije – bunkerji, ki so kot na lašč za raziskovanje. Lep dan je bil!

Tagi

Med dopustom v Premanturi smo odšli na izlet na Brione. Sredi junija vročina še ni tako peklenska, tudi navala množičnega turizma še ni in tako je bil izlet še bolj prijeten. Zapeljali smo se do Fažane in kupili karte v agenciji Nacionalnega parka Brioni (200 Hrk po osebi).

Se vkrcali na ladjico in se po cca 15 minutni vožnji izkrcali na največjem izmed 14-ih otokov – otoku Veliki Brion. Seveda je otok najbolj poznan po Titu in tudi drugih slavnih osebah katere so si privoščile bivanje na njem.

Ker so Brioni nacionalni park je gibanje na njih zelo omejeno. Na otoku Veliki Brion je mogoč le organiziran obisk otoka, za obisk ostalih otočkov pa je potrebno plačati le vstopnino in nato je gibanje po otoku neomejeno.

Tako nas je že na pomolu čakala vodička, nas usmerila na turistični vlakec in tako smo se zapeljali na ogled otoka (igrišče za golf, plaže, vile, safari park, …). Vožnja je bila zanimiva, tudi razlaga vodičke je v redu, razgledi po otoku pa lepi. Po slabih dveh urah smo prispeli nazaj v pristanišče in si nato ogledali še Titov muzej. Slike v zgornjem nadstropju pričajo o naši pestri zgodovini in o »velikih« potezah in poznanstivh Tita.

Kopanje na otoku je dovoljeno le na plaži tik ob pristanišču. Tu sta tudi dva hotela, močno potrebna obnove, kjer je edino mogoče prespati na otoku.

Na otoku si lahko sposodite tudi kolesa in tako malo pobegnete na svoje.

Tagi

Premantura je najjužnejše naselje na polotoku Istra in 10 km oddaljen od mesta Pula. Je idealno izhodišče za Kamenjak. Kamenjak je polotok (dolg 9.5 km širok 1.5 km) z številnimi zalivi, rti, skritimi kotički in plažami idealen za poležavanje in kopanje v kristalno čisti vodi. Po dveh letih smo znova preživeli nekaj dni v Premanturi. Najprej dobrih deset dni v sredini junija in nato še teden dni v začetku julija.

Premantura je eden redkih krajev kjer je vse skoraj točno tako kot pred več kot dvajsetimi leti. V vasi dva sladoledarja, ena gostilna v »centru«, nekaj dobrih domačih gostilnic v stranskih ulicah, trgovinica, dve ali tri stojnice s kramo, mala tržnica, … Kamp Stupice pa ravno tako, trgovina ni spremenila svoje podobe ne na zunaj ne na notri, restavracija poleg trgovine verjetno poleg istega inventarija ni zamenjala niti osebja, edina razlika je, da so včasih bile mize polne, danes pa popolnoma prazne, kisok polet trgovine je isti, … tudi sanitarije v kampu so doživelel le kakšno malenkostno spremembo …

Vendar je Premantura še vedno odlična!

Nudi veliko sence, majhne in divje plaže, čisto morje, bližina Kamenjaka (najjužnejša točka Istre), obilo možnosti za kolesarjenje, tek, v bližini je plezališče Vintijan, … Kdor želi gužvo in animacijo na plaži mu je na voljo Medulin. Tudi mi smo ga nekajkrat obiskali, vendar ker še ni bil višek sezone je bilo kar znosno. Andrej in Matija sta se že zjutraj (pred vročino) podala do Medulina s kolesom, saj do tja vodijo prijetne in prašne stran poti. Plaža, sama mivka in nizka ter topla voda sta odlična kombinacija za malčke.

Počitnice bi morala kar trajati in trajati in …

Tagi

Goriška Brda žal poznamo premalo, kar smo ponovno opazili na tokrtnem potepanju.
Že zgodaj zjutraj smo se odpeljali v Bohinjsko Bistrico, se zapeljali na avtovlak in malo čez deveto uro zjutraj smo že bili v Mostu na Soči. Malo smo si pretegnili noge in si privoščili sveže žemljice ter se odpeljali naprej. V Kanalu smo zavili na stransko cesto čez Kolovrat. Po vzponu sledi vožnja po grebenu. Presenetijo nas neverjetni razgledi, prelepi travniki, …

Kako lepo bi bilo tu kolesariti, …

Vendar se tokrat odpeljemo malo nižje v vas Šmartno – v osrčje Goriških brd. Malo pred vasjo, na vrhu vzpetine, je zgrajen razgledni stolp. Tako se z vrha vidi daleč naokoli. Okolica stolpa je urejena in posedanje po travi se prav prileže. Za piko na i, so pri stolpu prodajali okusne češnje.

Srednjeveška, skoraj pravljična vas Šmartno je bila tokrat videti malo zapuščena. Na njenih ulicah smo bili sredi dneva, vročina je pritiskala, … tako, da so se vaščani hladili za debelimi, kamnitimi zidovi starih hiš, mi pa smo odkrivali lepote ozkih uličic. Bilo je prav čarobno! Prav težko si je predstavljati vrvež ob prazniku češenj, …

Tokratni izlet smo zaključili z nakupi čez mejo.

Bilo je odlično in v Brda se zagotovo še vrnemo!

Tagi

Cerkniško jezero v notranji Sloveniji, je največje slovensko kraško polje. Vsi pritoki in odtoki razen Cerkniščice so kraški.

Sredi junija 2011 smo na poti proti Premanturi napravili postanek ob Cerkniškem jezeru. Zaradi obilice dežja v zadnjih tednih je bilo vode nenavadno zelo veliko za ta letni čas. Travniki okoli jezera so bili neverjetno zeleni in cvetlice na njih v polnem razcvetu. Malo smo namočili noge v prijetno hladni vodi, poslušali reglanje žabic in se malo oddahnili od vožnje v prelepi naravi.

Več o Cerkniškem jezeru

Tagi