Že kar nekaj časa je minilo od kar smo bili na kakšnem malo daljšem potepanju. Tokrat smo se odpravili v Francijo, v pokrajini Rona/Rhona in Burgundija. No, v bistvu smo bili v pokrajini Rona bolj malo, zato pa se je Burgundija izkazala za odlično izbran cilj.

Prvič smo se na potep odpravili z avtodomom. Malo pomislekov, kako bo vse funkcioniralo, kako se bomo znašli v mestih oz. v ozkih vaških uličicah, kako bosta malčka spala, … se je kmalu razblinilo in iz dneva v dan nam je bil avtodom bolj všeč.

Lago di Garda

Začetek junija smo se sredi dopoldneva odpravili proti cilju prvega dne, Lago di Garda (Gardsko jezero). Po kar nekaj postankih smo pozno popoldne prispeli v Sirmione. Tako dolge vožnje do Garde pa še ne! Najprej so nas presenetile temperature; ob sedmih zvečer je bilo zagotovo še 30°C in močno soparno. Potem pa še, da v kampu, v katerega smo prispeli ni nič več prostora in ne sprejemajo več novih gostov. Kaj takega! No, vseeno smo imeli srečo, nek Nizozemski par je ravno odhajal in tako smo dobili njuno parcelo.

Kamp San Francesco in tudi večinoma kampe naprej smo izbirali iz »sistema« Champing Cheque, ker je to pač najbolj ugodno. Zakaj toliko ljudi povsod smo ugotovili kmalu, 2.6. je namreč v Italiji nacionalni praznik, Dan republike. Kljub gužvi smo si nabrali novih moči in po dveh dneh, v deževnem jutru, odrinili naprej proti Franciji.

Briancon

Po celodnevni vožnji, mimo Milana, Torina, nismo zapeljali v predor Frejus, ampak smo se vzpeli na prelaz Montgenèvre. Briancon je poseben zaradi večih stvari; velja za najvišje ležeče mesto v Evropi (nadmorska višina: 1320m), ima več kot 300 sončnih dni na leto, deli mesta so pod zaščito UNESCA, čudovita trdnjava in sploh je krasno mesto.

Prenočili smo kar na parkirišču, kjer pa je bilo kar precej tudi ostalih avtodomov. Zjutraj smo se prebudili v krasno jutro in se kmalu odpeljali naprej proti Grenoblu. Seveda ni šlo brez zapletov. Na nobeni bencinski črpalki niso imeli diezla, ga pač cisterne niso pripeljale. Tako smo se v upanju, da bo čez nekaj kilometrov več sreče odpeljali naprej. In res smo imeli srečo ter čez nekaj kilometrov naleteli na bencinsko črpalko z diezlom. Vožnja po čudoviti pokrajini Francoskih Alp, čez prelaz Col du Lautaret (2058 m), je bila res čudovita. Kljub temu, da smo bili precej počasni, se je bilo vredno izogniti predoru in napraviti »ovinek« čez hribe.

Grenoble

Pred Grenoblom, je pokrajina precej dolgočasna in komaj smo čakali, da se nekje malo oddahnemo.
Po mučnem iskanju kampa v Grenoblu smo naposled le imeli srečo. Skoraj čisto v centru mesta, v nekakšni stanovanjski soseski, se je skrival kamp Camping Des Trois pucelles. Kamp je bil majhen, preprost in poln zelenja, precej domač in simpatičem. Zjutraj smo se s tramvajem odpeljali v center Grenobla. Še sedaj se ne morem odločiti ali mi je mesto všeč ali ne. Po eni strani ima mesto nekaj lepih parkov, mestno gondolo, veliko trgovin, po drugi strani pa je precej umazano in na ulicah lahko vidiš precej klošarjev.

Mestna gondola, katero domačini imenujejo kar la Bastille, kot se imenuje trdnjava iz 16. stol. na vrhu, je bila prva mestna gondola na svetu, zgradili so jo že leta 1934. Presenečeni smo bili nad podatki, da je pet »mehurčkov (bubbles)« do sedaj že prepeljalo preko 14 milijonov obiskovalcev, ali da jih prepelje več kot 260.000 letno, in še mnogo drugih presežkov. Na trdnjavo Le Bastille se je mogoče povzpeti tudi po pravcati via ferrati, za dodatno rekreacijo pa je na vrhu v sklop trdnjave vključen še adrenalinski park. »Mehurčki« so prepoznavni logo Grenobla. Na vrhu lahko v lepih dneh pogled seže celo do Mont Blanca, a žal mi nismo imeli te sreče oz. smo bili celo veseli, da ne dežuje ves čas. Še eno noč smo prenočili v Grenoblu, nato pa zjutraj naprej v smeri Lyona.

Dolina reke Rone

Za naslednje prenočišče smo že imeli izbran kamp malo pod Lyonom. Do tja, pa smo, kljub kratki razdalji, porabili kar cel dan. Vozili smo se po podeželju in se čudili ogrominm poljem sončnic in pšenice.

Kako lepo mora biti, ko sončnice cvetijo.

Odmor smo napravili v Anneyronu, kjer je tovarna Lafuma in njihova tovarniška trgovina. Na hitro nekaj malega zapravili in odbrzeli naprej v vas Vernioz, kakih 20km pod Lyonom. Tu je najlepši kamp kar smo jih kdaj obiskali. Kamp Le Bontemps je kot nekakšen botanični park. Povsod neverjetna drevesa in grmovnice, urejena trava, skozi park teče majhna rečica, igrišča, bazeni,… naš avtodom je bil parkiran na mehki travi pod cvetočim jasminom in brezo.

Kamp je pravo nasprotje velike večine drugih prenatrpanih kampov, kjer so parcele ena zraven druge, šotori, prikolice in avtodomi pa tako blizu eden drugega, da komaj dihaš in se počutiš kot sredi velemesta.

Tu je res veliko prostora, zelenje pa ti nudi zavetje in zasebnost. V bljižnji okolici pa je vse polno zanimivosti (gradov in graščin kar ne zmanjka, ravno tako muzejev, polno je tudi tematskih parkov…). Žal nam je plan, da tu preživimo več dni pokvarilo slabo vreme in slaba vremenska napoved za naprej. Tako smo se odločili, da kar odidemo naprej, v upanju na boljše vreme malo severneje. Odhod smo nenačrtovano prestavili za kako uro oz. dve. Kot preproga mehka trava je v dežju postala prava past za težek avtodom. Vkopali smo se v blato. Tudi pomoč številnih Nizozemcev ni bila dovolj. Moral je priti skrbnik kampa, dvigniti avtodom, podložiti deske in počasi je šlo. Da je bil teren res zahteven sta dokazala še dva Nizozemska avtodoma, katera sta se vkopala v blato še huje kot mi. Nauk: vedno imej s seboj par dilc v primeru dežja.

Dolina reke Saone

Ker je bilo vreme res žalostno smo se kar vozili in vozili in se odločili za počitek malo pred Macon-om. Izbran kamp Hortus Thoissey je bil pravo nasprotje prejšnjega in že kar takoj smo se odločili, da zjutraj odrinemo naprej. Matija je imel dve želji za tokratno potovanje; videti mlin na veter in peljati se s TGV vlakom. Tako smo se zjutraj odpravili na podeželje, kjer naj bi med vinogradi bil čudovit mlin na veter. In res v prelepi mali vasici Moulin a Vent, na majhnem gričku, sredi vinogradov je stal prečudovit mlin na veter. Kar precej časa smo se smukali okrog mlina, notranjost pa je simpatični mali muzej s prikazom zgodovine mlina in mletjem pšenice. Nato pa naprej, mimo mesta Macon do romarskega Cluny-a. Tu je prelep Benediktijanski samostan s tremi cerkvami iz 10. do 12. stol. In spet nazaj do Maconeja, mimo Tounusa, do našega prenočišča v kamp Le Chateau de I’Eperviere.

Kamp je kot iz pravljice. Na začetku veliko grajsko poslopje, kjer so recepcija, restavracija, bar, notranji bazen, pralnica,… za poslopjem pa se razprostira veliko posestvo, nekakšen grajski park, z dvema ribnikoma, velikimi drevesi,… kjer je prostor za šotore, avtodome, prikolice,… Res nekaj posebnega.

Vendar pa nam je vseskozi vreme malo nagajalo. Temperature so bile pod 20°C, običajno je bilo precej vetrovno, ter še deževalo je kar precej. Tako smo bili res veseli, da smo imeli avtodom in ne šotora. Pa, da je bil notranji bazen, kar otrokom pomeni ogromno. Od tu pa smo se odpravili izpolniti Matijevo drugo željo.

Beaune

Odpeljali smo se v mesto Beaune. Parkirali smo na železniški postaji. Andrej in Matija sta se odpravila s TGV vlakom (najhitrejši evropski vlak) v Dijon, Neca in jaz pa v mesto. Mesto je poleg vinogradništva zelo znano po čudovitem hospicu Hotel Dieu, v katerem je sedaj odličen muzej. Pa tudi ostalo mesto ponuja precej drugih zanimivosti. Pozno popoldan pa smo našli še en prečudovit kamp LA GRAPPE D’OR. V bistvu sam kamp ni nič kaj posebnega, le njegova lega ga naredi tako lepega. Kamp leži v vasi Meursault blizu Beauneja. Kamor ti seže pogled so le vinogradi, le tik ob kampu je še čudovita vasica, s kamnitimi hiškami, ozkimi uličicami, vinskimi kletmi,… Mesto Beaune in okolica je zelo poznano kot predel Burgundije z imenom Côte-d’Or.

To je res čudovita pokrajina z odličnim vinom. Najpogostejši je črni Pinot oz. Pinot Noir. Seveda je odvisno od katerega vinarja ga kupiš.

Od tu pa smo se počasi odpravili poroti domu. Plan je bil še obisk jezera Annecy, a nam je močno deževje prekrižalo načrte. Tako smo se iz prečudovite Burgundije odpravili direktno v mrzel, deževen in pust Chamonix. No, za počitek smo si privoščili ogled simpatičnega mesteca Tournus, kateri leži med Maconom in Beaunejem. Tu smo prenočili kar na parkirišču in glede na vreme takoj zjutraj odšli skozi predor v Italijo. Ker nam je ostalo še tri dni dopusta, smo ga načrtovali preživeti na Gardskem jezeru. Tam pa nas je ponovno pričakala neverjetna gužva. Kljub temu, da tokrat ni bilo nobenih praznikov, so bili kampi nabito polni. Šele četrti kamp je imel prostor za nas. Tako smo v Peschieri ostali le en dan in eno noč ter se siti gužve odpeljeli kar domov.

Če zaključimo; Francija je ponovno navdušila, Burgundija pa je sanjsko lepa. Zagotovo se še vrnemo, saj nas čaka še ogromno neobiskanih vasic in gradov. Upam le, da kmalu!

Pa še izkupiček kilometrov, evrov,…

• Prevoženih km: 2510km
• Diezel goriva: 410 EUR
• Predor pod Mont Blanom: 51.50 EUR
• Cestnine Italija (obe smeri): 109 EUR
• Cestnine Francija: 58 EUR

Tagi

Dober mesec in pol nazaj (15.9.2011) se je rodila zvedava Neca in povečala družino na 4 člane.

Tagi

Špuščanje zmaja izhaja iz Kitajske, kjer je zelo priljubljeno. Vsak ima v mislih da je to bolj otroška igra, vendar se lahko zabava in veseli cela družina.

Tako da, kar takoj po zmaja in na bližnji travnik. Priporočam!

Tagi

Velika planina je planota nad lepim mestom Kamnikom in je poznana po značilnih pastirskih stanovovih, ki so ovalne oblike in so posejani po celi planini. Poleti se po planotah pasejo krave, pozimi pa smučarji.

Na Veliki planini je tudi majhna cerkvica – kapelica Marije Snežne, kjer se vsako leto zbere veliko ljudi ob polnočnici in  velikem Šmarnu. Kar ne moreš verjeti kako je planina lahko obiskana, tako da obisk priporočam ob lepem dnevu med tednom.

Tagi

Blejski Vintgar je 1600 metrov dolga, zelo ozka in globoka soteska, ki jo je v skalo izklesala reka Radovna. Urejene poti in mostovi turističnega društva Gorje omogočajo pot skozi sotesko, ki bi bila drugače neprehodna.

Z otroci priporočam obisk poleti, ko je v sotestki ravno pravšnja klima.

Tagi

Kdaj pa kdaj gremo tudi na kolo. Planina Klek se mi je letos utrnila v spomin saj sem jo obiskal 2x.

Turo sva s parimi popravami spusta (šla sva ves čas po markirani stezi proti Krnici)  izvedla kot je obisana v vodniku Strme kolesnice.

Luštno je blo! Aja, padec na zadnji sliki je prestal brez hujših zapletov.

Prilagam komentar avtorja:
Tura, pri kateri se lagodna vožnja po dolini Radovne nenadoma spremeni v 500 m visok, zelo strm vzpon, brez daljše izravnave, na kateri bi si lahko oddahnili; mestoma smo sicer nagrajeni z lepim raz­gledom, večinoma pa prevladujejo gozdovi, gozdovi in še enkrat neskončni gozdovi… Lepa in napor­na tura!

Tagi

Idilična planina Klek se nahaja severnem robu Pokljuke je še živa planina. S planine, se odpre lep razgled na Debelo peč.

Na planini Klek so včasih rudarili in pasli krave. Ob našem obisku pa so se po planini pasli lepi konjički.

To je tip izleta kjer je manj hoje in več vožnje. Še sreča, da je takih malo, saj se do planine peljemo po dobrih 10 km samotnih makedamskih cestah Pokljuke.

Tagi

Ob glavni cesti iz Kranjske Gore proti Ratečam se nahajajo Zelenci – izvir Save Dolinke. Voda prihaja iz dna jezera in je izrazito zelene barve.

Porozna jezerska kreda na dnu jezera, neprestano prepušča talno vodo. Ker je to edinstven primer v Sloveniji, so bili Zelenci leta 1992 razglašeni za naravni rezervat.

Zelenci so pravzaprav drugi del potoka Nadiža, ki izvira v Tamarju. Na svoji poti ponikne v podzemlje in se znova pojavi v zelenih vulčkankih. Obenem se spremeni v reko Savo, ki se po 940 km v Beogradu izlije v Donavo.

Tagi

Področje med sedlom Vrh Bače in Soriško planino je najbolj poznan po smučišču Soriška planina. Najvišja vrhova Slatnik (1609 m) in Možic (1602 m). In Možic je bil cilj izleta.

Za izhodišče sva vzela parkirišče na sedlu Vrh Bače, kjer je parkirišče za pohodnike proti Črni prsti. Ker smo tod že dolgo nazaj kolesarili, sem pot iz Vrha Bače proti Možicu poznal. Ko sem šel s kolesom navzdol, se mi je zdelo da do vrha ne more biti več kot dobre pol ure. O pa je dobra urca, če nosiš dobro 15 kilsko dolgočasno zvijajočo štruco na hrbtu.

Še dobro, da so na vrhu znova bunkerji. Otrokom da kar petardo v rit in takoj hočejo biti na vrhu in vse raziskati. Razgled je pa tud fajn.

Med počitkom na vrhu so se pripeljali tudi 3 kolesarji. Mogoče se bodo kdaj prepoznali!

Tagi

Med dopustom v Premanturi, smo si vzeli tudi trenutek sli dva, da smo ponovno okusili čer plezanje. Plezališče Vintjan / Vinkuran se nahaja v bližini Pule in je zaradi sence tekom celotnega dneva idealno poletno plezališče.

Pri plezanju so do izraza prišli bolj otroci. Naše plezanje je trenutno še vedno v zatonu!

Tagi

Park Minimundus, ki se nahaja v Celovcu obsega okoli 150 miniaturnih maket znanih objektov iz celega sveta. Tudi mi smo jih šli pogledat. Zelo zanimivo, kako lahko toliko maket spraviti na tako majhen plac.

Priporočam za družine v jutranjih urah! Poleti zna biti zelo vroče, saj je bol malo sence.

Kako do Minimundusa? Greš normalno čez Ljubelj in naprej po 4 pasovnici proti centru Celovca. Pri McDonaldsu zavijes levo (desno se gre za Ikeo in Gradec).
Potem pa še mimo štadiona in si že skoraj tam.

Pripročam da vzames še kakšne otroke, saj je cena družinske skoraj ista kot 2 odrasla.

Tagi

Blegoš, lepotec Škofjeloškega hribovja,  je 1562 m visoka gora, ki se nahaja med Selško in Poljansko Soro. S travnatega vrha, se nam odpre lep razgled na Polhograjsko hribovje, Golake, Kojco, Porezen, Julijske Alpe, Ratitovec, Koprivnik, Mladi in Stari vrh, ter Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe.

Na vrhu pa ni samo razgled, temveč tudi ostanki Rupnikove linije – bunkerji, ki so kot na lašč za raziskovanje. Lep dan je bil!

Tagi

Med dopustom v Premanturi smo odšli na izlet na Brione. Sredi junija vročina še ni tako peklenska, tudi navala množičnega turizma še ni in tako je bil izlet še bolj prijeten. Zapeljali smo se do Fažane in kupili karte v agenciji Nacionalnega parka Brioni (200 Hrk po osebi).

Se vkrcali na ladjico in se po cca 15 minutni vožnji izkrcali na največjem izmed 14-ih otokov – otoku Veliki Brion. Seveda je otok najbolj poznan po Titu in tudi drugih slavnih osebah katere so si privoščile bivanje na njem.

Ker so Brioni nacionalni park je gibanje na njih zelo omejeno. Na otoku Veliki Brion je mogoč le organiziran obisk otoka, za obisk ostalih otočkov pa je potrebno plačati le vstopnino in nato je gibanje po otoku neomejeno.

Tako nas je že na pomolu čakala vodička, nas usmerila na turistični vlakec in tako smo se zapeljali na ogled otoka (igrišče za golf, plaže, vile, safari park, …). Vožnja je bila zanimiva, tudi razlaga vodičke je v redu, razgledi po otoku pa lepi. Po slabih dveh urah smo prispeli nazaj v pristanišče in si nato ogledali še Titov muzej. Slike v zgornjem nadstropju pričajo o naši pestri zgodovini in o »velikih« potezah in poznanstivh Tita.

Kopanje na otoku je dovoljeno le na plaži tik ob pristanišču. Tu sta tudi dva hotela, močno potrebna obnove, kjer je edino mogoče prespati na otoku.

Na otoku si lahko sposodite tudi kolesa in tako malo pobegnete na svoje.

Tagi

Premantura je najjužnejše naselje na polotoku Istra in 10 km oddaljen od mesta Pula. Je idealno izhodišče za Kamenjak. Kamenjak je polotok (dolg 9.5 km širok 1.5 km) z številnimi zalivi, rti, skritimi kotički in plažami idealen za poležavanje in kopanje v kristalno čisti vodi. Po dveh letih smo znova preživeli nekaj dni v Premanturi. Najprej dobrih deset dni v sredini junija in nato še teden dni v začetku julija.

Premantura je eden redkih krajev kjer je vse skoraj točno tako kot pred več kot dvajsetimi leti. V vasi dva sladoledarja, ena gostilna v »centru«, nekaj dobrih domačih gostilnic v stranskih ulicah, trgovinica, dve ali tri stojnice s kramo, mala tržnica, … Kamp Stupice pa ravno tako, trgovina ni spremenila svoje podobe ne na zunaj ne na notri, restavracija poleg trgovine verjetno poleg istega inventarija ni zamenjala niti osebja, edina razlika je, da so včasih bile mize polne, danes pa popolnoma prazne, kisok polet trgovine je isti, … tudi sanitarije v kampu so doživelel le kakšno malenkostno spremembo …

Vendar je Premantura še vedno odlična!

Nudi veliko sence, majhne in divje plaže, čisto morje, bližina Kamenjaka (najjužnejša točka Istre), obilo možnosti za kolesarjenje, tek, v bližini je plezališče Vintijan, … Kdor želi gužvo in animacijo na plaži mu je na voljo Medulin. Tudi mi smo ga nekajkrat obiskali, vendar ker še ni bil višek sezone je bilo kar znosno. Andrej in Matija sta se že zjutraj (pred vročino) podala do Medulina s kolesom, saj do tja vodijo prijetne in prašne stran poti. Plaža, sama mivka in nizka ter topla voda sta odlična kombinacija za malčke.

Počitnice bi morala kar trajati in trajati in …

Tagi

Goriška Brda žal poznamo premalo, kar smo ponovno opazili na tokrtnem potepanju.
Že zgodaj zjutraj smo se odpeljali v Bohinjsko Bistrico, se zapeljali na avtovlak in malo čez deveto uro zjutraj smo že bili v Mostu na Soči. Malo smo si pretegnili noge in si privoščili sveže žemljice ter se odpeljali naprej. V Kanalu smo zavili na stransko cesto čez Kolovrat. Po vzponu sledi vožnja po grebenu. Presenetijo nas neverjetni razgledi, prelepi travniki, …

Kako lepo bi bilo tu kolesariti, …

Vendar se tokrat odpeljemo malo nižje v vas Šmartno – v osrčje Goriških brd. Malo pred vasjo, na vrhu vzpetine, je zgrajen razgledni stolp. Tako se z vrha vidi daleč naokoli. Okolica stolpa je urejena in posedanje po travi se prav prileže. Za piko na i, so pri stolpu prodajali okusne češnje.

Srednjeveška, skoraj pravljična vas Šmartno je bila tokrat videti malo zapuščena. Na njenih ulicah smo bili sredi dneva, vročina je pritiskala, … tako, da so se vaščani hladili za debelimi, kamnitimi zidovi starih hiš, mi pa smo odkrivali lepote ozkih uličic. Bilo je prav čarobno! Prav težko si je predstavljati vrvež ob prazniku češenj, …

Tokratni izlet smo zaključili z nakupi čez mejo.

Bilo je odlično in v Brda se zagotovo še vrnemo!

Tagi

Cerkniško jezero v notranji Sloveniji, je največje slovensko kraško polje. Vsi pritoki in odtoki razen Cerkniščice so kraški.

Sredi junija 2011 smo na poti proti Premanturi napravili postanek ob Cerkniškem jezeru. Zaradi obilice dežja v zadnjih tednih je bilo vode nenavadno zelo veliko za ta letni čas. Travniki okoli jezera so bili neverjetno zeleni in cvetlice na njih v polnem razcvetu. Malo smo namočili noge v prijetno hladni vodi, poslušali reglanje žabic in se malo oddahnili od vožnje v prelepi naravi.

Več o Cerkniškem jezeru

Tagi

Jelovica je gozdnata planota, ki se kot Alpsko predgorje razteza nad Savo Bohinjko (na severu), nad naseljema Kropa in Kamna Gorica (na zahodu) in na jugu do Selške Sore. Najbližja naselja so ob vznožjih ali pobočjih planote, ki je sicer nenaseljena. Njen najvišji vrh je Partizanski vrh (1441 mnm, v južnem delu), severni del dosega višine do 1100 mnm. V preteklosti so na Jelovici kopali železovo rudo, ki so jo predelovali v Kropi in v Železnikih.

Jelovica je za gorske kolesarje kar malo dolgočasna. Vse ceste po Jelovici so »dolgočasne« in imajo zložni naklon,  zato so te ture bolj naporne od ostalih. Da ne omenjam množico cest, ki te lahko takoj zavedejo v tavanje.

Zato smo iznašli novo varianto vzpona in spusta. Za prvi del vzpona smo izbrali še nepoznan in na začetku zelo strm kolovoz iz vasi Njivica proti Jamniku. Drugi del vzpona pa po strmem kolovozu na rob Jelovice in nato po cesti na razgledno točko Bela peč, od koder je lep razgled na Nemilje, Podblico, Mohor, Jošt, Kranj …

Spust proti Jamniku je prava poslastica tehnične vožnje. Kar prehitro ga je konec! Še počitek pri cervici Sv. Primoža in vsak v svojo smer. Eni proti Kropi, drugi po grebenu proti Nemiljam.

Tagi

Tagi

Pa je padla še ena prava tura in moj cestni rekord. S kolesom se nas je 6 odpeljalo iz Šenčurja  v Pulo. Pot je bila dolga, vroča in naporna. Še dobr da je bila dobra druščina!

Potek poti:
Kilometrina: 234 km in 1700 vm
Časovnica: vse skupaj 12 ur
Šenčur – Ljubljana – Vrhnika – Logatec – Postojna – Pivka – Knežak – Ilirska Bistrica – Meja – Opatija – Lovran – Labin – Raša – Pula

Vendar je le lažje kolesariti kot polagati asfalt. Slika posneta na zaprtem odseku pri vasici Barban.

Tagi

Letošnje velikonočne praznike, kateri so bili uvod v prvomajske praznike smo se odločili preživeti v Istri. Tokrat na nam malo bolj neznani strani Istre, v okolici Opatije.

Po mučnem iskanju apartmajev (cene so precej visoke, ponudba pa že na slikah izgleda obupno, da rajši sploh ne pomislim, kaj bi dobili v resnici) je Mateja našla apartmaje Villa Chiara v Ičičih pri Opatiji. Na slikah izgleda vse precej luksuzno, v resnici pa je odličen primer kako na 25 m² spraviti »vse« za tri ali štiri člansko družino, česarkoli se dotakneš, te je strah, da se ne bo polomilo,… lastnika pa sta ti vedno za petami. A kljub razočaranju nad nastanitvijo smo se imeli fino. Že to, da smo na morju, na sončku (medtem ko je bilo na Gorenjskem deževno in mraz) nekaj velja. V glavnem smo pohajkovali in kolesarili po sprehajalni poti ob obali od Opatije pa do Lovrana.

Opatija nas je razočarala in mislim, da je njen sloves mondenega letovišča že davno zbledel. Hoteli, vile in veliko ostalih zgradb bi bili že pred časom potrebni obnove, plaža in ulice pa precej umazane. Pozitivno nas je presenetil mali Lovran, simpatične male, ozke ulice, cerkvica, majhen trg, nekaj lokalov in trgovinic, majhna plaža in igrala ob njej.

Za par uric smo se odpravili celo na Reko. Pred časom sem brala članek o Reki in bil je polno presežnikov, tako da sem mogoče pričakovala preveč, kajti v resnici ni bilo tako rožnato. Ulice so bile umazane in po njih se je širil neprijeten vonj. Slavna Reška tržnica pa tudi ni to kar naj bi prava tržnica bila. Vendar vseeno priporočamo obisk tržnice!

Iz svoje kože le ne moremo; moški del ekipe si je privoščil dva plezalna obiska Moščeniške Drage,  Jasna in Mateja sta s kolesom osvojili vrh Učke, naša družinica je Učko osvojila kar peš. Sama pot je precej dolgočasna, vendar je razgled na vrhu prav neverjeten.

Kljub ne najboljšem vtisu hrvaške obale in ponudbe je bilo luštno. Dobra družba, lepo vreme, večje in manjše športne aktivnosti,…

Tagi

Rakov Škocjan je kraška dolina v bližini Cerniškega polja, ki je nastala tako, da se je porušil strop podzemeljskega rova. Od rova sta ostala le še dva oboka: Veliki in Mali naravni most.

Po dolini teče reka ponikalnica Rak ob njej pa označena krožna učna pot, katero bomo prehodili, ko bodo otroci malo večji.  Ogledali smo si Veliki naravni most in se spustili pod Mali most.

Priporočam za prihajajoče poletne dni, ko bo v jamah ravno pravšnja temperatura.

Na hribčku nad Begunjami se nahaja cerkev Sv. Petra. Iz nje je lep razgled na Gorenjsko in Julijske Alpe z Triglavom načelu in okoliške vrhove.

Izlet je zelo primeren za družine z otroci. Ni predolg, čeprav zna biti pot kar strma je pa zelo lepo razgleden.

Tagi

Iz Strunjana pelje lepa pot mimo Fiese do Piranske Punte. Priporočam sprehod! Toda, če se iz Strunjana obrnemo na drugo stran in se mimo solin povzpnemo do velikega belega križa (Strunjanski križ), dobimo čisto drug pogled. Kot da ne bi bili ob morju. Oljke, ruj, mali jesen …  Veliki beli križ (Strunjanski križ), stoji na pečini in ponuja lep pogled na najvišji jadranski klif in naprej proti Italiji.  Kakšnih 500m naprej od križa se nahaja cerkvica, katero se tudi splača pogledat.

Mi smo se zatem spustili do morja, ki je še kako hladno. Prava masaža za noge. Nato pa še sprehod in sladoled po Piranu, ki je pravi biser Slovenije. Če le ne bi tako komplicirali z parkiranjem.

Tagi

Stari grad Celje se nahaja v neposredni bližini mesta Celje. Grad so postavili Vovbržani  v drugi polovici 12. ali v začetku 13. stoletja. Danes je Stari grad Celje eden izmed najbolj obiskanih točk v Sloveniji in pomembno kulturno središče Celja.

Mi smo se nanj povpeli peš.  Grad je nekdaj predstavljal največjo utrdbo na slovenskem prostoru. In res je masiven. Za simbolično vstopnino se lahko sprehodiš po razgledni ploščadi, se vzpneš na vrh grajskega stolpa oziroma samo občuduješ mesto Celje z reko Savinjo.

Razkošno so se meli teli Celjski grofje

Grad Kamen v bližini Begunj se nahaja na manjši vzpetini ob vstopu v dolino Drage. Dolina te v strmih klancih pripelje do planine Planinca od koder se po planinski poti mimo Robleka lahko povpneš na dvatisočak Begunjščica.

Grad, ki je bil zgrajen v 12. stoletju in je danes delno obnovljen. Izlet smo nadaljevali z jahalno urico v bližnjem jahalnem centru.

To so bili otroci veseli.

Tagi

Končno smo obiskali “novo za nas” plezališče o katerem vsi govorijo  v superlativih. Kompanj leži v bližini Buzeta, ki je dobrih 20 km oddaljen od meje. Plezališče ni primerno za začetnike (če plezate do 6a) je pa “čudovito” za one malo bolj pridne. Sam se trenutno bližam bolj prvi skupini, vendar sem vseeno po dolgem času užival na polno.

Tagi

Včasih smo vsi hodili na Slavnik in v tistem koncu kakšnega drugega “kucla” nismo poznali. In ko sem v reviji Grif prvič zasledil opisano turo na Kojnik in Golič sem rekel da je treba enkrat probat. Kojnik je položen vrh v grebenu nad Kraškim robom.

Zna biti zelo razgledno in zelo vroče, saj je greben skoraj po celoti travnat. Pri nas tokrat ni bilo nič od tega. Na skupno kolesarski turi TKO Kranj smo se povzpeli na vse vrhove okoli: Kojnik, Golič in Lipnik. Po končani turi sem imel občutek, da smo ves čas vozili navzgor, saj kakšnega čudovitega spusta nismo ujeli.

Sam blo je pa fino!

Tagi

Konec januarja 2011 smo se podali na tedensko smučanje v Livigno. V zgodnjih jutranjih urah smo se podali na dolgo pot, misleč, da bodo otroci spali vsaj še nekaj uric. No, nekateri so res, nekateri pa pač ne. Odločili smo se za pot čez Lienz, mimo Bolzana, do Merana, kjer smo napravili malo daljši postanek (za zajtrk in kavo). Nato smo za nekaj kilometrov vstopili v Švico in nato čez predor do Livigna nazaj v Italijo.

Postanek v Meranu je bil kljub precej nizkim temperatururam zelo dobrodošel. Sprehod po lepem mestecu, obisk kavarne, igra otrok na super igralih in nato še obisk dišečih pekarnic nam je dalo nove energije za pot naprej. In kljub precej slabši cesti, precej ovinkov, vzponov in spustov je pot potekala hitro. Gorska pokrajina vse naokoli je poskrbela za prijetno vožnjo.

Sredi dneva pa smo končno prispeli v Livigno. O tem malem mestu, stisnjenem med visoke gore v zaprti dolini smo slišali že ogromno. In tudi naša pričakovanja so bila precej visoka, kar običajno ni v redu in si kasneje večkrat zelo razočaran, a tokrat ni bilo tako.

Livigno je res super. Vse funkcionira kot je treba, da pa o lepotah mesta in okolice sploh ne govorimo.

Naša nastanitev, dva apartmaja za tri družine, v hiši baita Vallandrea, sta bila čudovita, kar pa je največ vredno na smučanju, pa je seveda lokacija nastanitve. Baita Vallandrea se nahaja na začetku vasi in tako smo avte parkirali v garažo in jih pustili tam počivati cel teden. Takoj pri apartmajih se je bil »trak« in malo smučišče s poligonom za naše malčke ter vlečnica s krožnički za malo večje otroke. Tudi smučarska šola je imela tu svojo postajo in največja med otroki, Ema, se je pridružila kratkemu tečaju na snegu. Tako, da ne vemo ali je bil učitelj tako odličen ali njeni talenti, da je na koncu smučala že odlično.

Tik pred hišo je bila tudi avtobusna postaja. Javni promet po mestu je odlično organiziran; imajo tri proge (rumeno, modro in rdečo) in avtobus te popelje (včasih moraš pač kje zamenjati avtobus), na vse konce doline. Avtobus pripelje vsakih cc. 10 min, seveda je brezplačen.

Malo proč od apartmaja, cc. 100 m, je bila gondola, katera te je popeljala na višje proge, katere so bile povezane med seboj s progami daleč na okrog. Tako si zjutraj odšel na gondolo, katera te je popeljala na neverjetne proge. In do cc. 11-e ure dopoldne ni bilo nobene gužve in si tako vsak spust imel sneg le zase ter si kasneje s sedežnice lahko opazoval svoje zavoje. Kar pa te na takih smučiščih vedno znova preseneti je to, da so proge tudi popoldne v zelo dobrem stanju in nudijo odlično smučarijo. Večji del prog je zelo širokih in ne preveč strmih, mogoče le ko se vračaš v dolino je proga pod gondolo malo bolj strma in običajno je bila kar trda za že utrujene noge.

Ta začetna postaja gondole je tudi center vasi in tako je tu na snegu veliko barov, seveda z zabavami apres-ski. Takoj za bari je glavna mestna ulica z vsemi trgovinami, restavracijami in kavarnicami. Ob gondoli je tudi otroški park z ogromno igrali primernih za sneg in veliko napihljivimi objekti kjer se malčki dričajo in skačejo. Tako je res odlično za celo družino.

Pohvaliti je potrebno tudi proge za tek na smučeh. Takih prog jaz še nisem videla. Od apartmaja si moral na kratko vožnjo z avtobusom, nato pa s smučkami čisto do drugega konca doline in nazaj. Tekaške proge so potekale po celi dolini, od enega konca do drugega, vzporedno z mestom in tako, če bi postal vmes preveč utrujen, bi lahko zavil le malo s poti in že bi našel avtobusno postajo, od koder bi se vrnil domov. Oz. jaz in Lenča, z rastočimi trebuščki, sva izbrali varianto; z avtobusom do drugega konca mesta in nato le v smer proti domu s smučkami. Vmes ob progi so te table usmerjale v različne dele prog, seveda z označeno težavnostjo.

Livigno postreže tudi z novim aqua parkom. Obisk priporočamo. Nekaj posebnega so črni prostori z bazeni, vsemi lučkami,… voda je topla in kar je zelo pomembno cel kompleks je zelo zelo čist. V bistvu pa je ta aqua park cel wellnes center z savnami, masažami in vsemu kar spada zraven.

Nekaj posebnega pa je bila tudi vožnja s sanmi na konjsko vprego po negu. Še posebej nad tem so bili navdušeni otroci, mi pa smo se počutili kot v kakem filmu. In to za ceno 20 € na družino.

Omeniti je potrebno tudi nakupovnaje; veliko trgovin je brez davka in nakupi kozmetike, alkohola, foroaparatov, igrač in podobnega se res ugodni. Mi pa smo imeli še malo sreče, ker je čas konec januarja tudi čas razprodaj. Kot pa se za Italjio spodobi – odlična pizza, espresso, za smučarijo še Bombardinio,… Tudi najin Matija je za rojstni dan prišel na svoj račun; počitnice, dobra družba prijateljev oz. prijateljic, italijanske slaščice in darila iz trgovine Lego, kaj si dvoletnik lahko želi več.

Tako je Livigno res mali raj za vse zimske uživače. In tudi poleti mora biti raj za hribolazce in kolesarje, tako gorske kot cestne kolesarje, saj so poleti ceste čez okoliške prelaze odprte.

Zagotovo se še vrnemo!

Tagi

Spodmole na kraškem robu Velega Badina blizu Sočerge štejemo med naravne znamenitosti Slovenije. Značilnost visoke pečine nad mejnim prehodom Sočerga so večji spodmoli, ki bi bili pravi za zelo težke smeri. Seveda so spodmoli ustrezno zaščiteni in se tukaj ne bo plezalo še dolgo časa.
Kot izhodišče za ogled spodmolov in naravnega mostu si vzamemo cerkvico sv. Kvirika nad Sočergo. Nadaljujemo peš mimo idilične cerkve po robu kraške planote. Pot traja slabi dve uri.

Tagi

Prvotni plan je bil preživeti par sončnih dni v Premanturi. Ker nam to ni uspelo, mi pa smo si vseeno želeli morja, smo se odpravili le za vikend na našo obalo v Sečo. Tokrat nas je ponovno pričakala gužva na vrhniškem klancu. Pa pravijo, da gre osel le enkrat na led. To je res noro! V soboto se očitno res ne smeš odpraviti na obalo.

Na poti do slovenske obale smo se najprej odpravili ogledat Mazurinov mlin na reki Dragonja. Pot smo nadaljevali čez vasice dežele Refoškega. Za kosilo smo si naključno izbrali gostilnico Karjola v Marezigah. Tako vas kot gostilnica sta nas prijetno presenetila. Mala vasica nudi izjemen razgled na Tržaški zaliv in male, romantične, kamnite hiške. Gostilnica pa odlično domačo hrano.

No in popoldne smo le prispeli do naše nastanitve. Tokrat smo si izbrali sobe. Kdaj pa kdaj zapaše tudi kaj drugega kot šotor. Casa del Sal je mala turistična kmetija, za katero sva že slišala, da je zelo prijetna. A vseeno naju je čakalo presenečenje. Mala primoska hišica, urejena prav v stilu, soba je bila pravi luksuz (verjetno bi večina ponudnikov sob iz ene njihove naredila vsa dve ali še celo tri sobe), za hišo se je raztezal vrt oljk, gospodar g. Maršič pa kot iz filmov (prijazen, nasmejan, ravno prav ustrežljiv in zelo simpatičen gospod).

Casa del Sal se dviga ravno toliko nad glavno cesto, da iz prav povsod nudi pogled na celotne Sečoveljske soline. Noro!!! Pa kakšen sončni zahod iz terase. Zagotovo še vrnemo. Povrhu vsega se kmetija lahko pohvali z odličnim oljčnim oljem. Tako se na njih spomnim še mnogokrat doma v kuhinji.

Mimo našega prenočišča poteka Parenzana (ostanki ozkotirne železniške proge Trst – Poreč) kar je nadvse ugodno za kolesarjenje. Tako smo se že popoldne odpravili mimo Lucije do Portoroža. Naslednji dan pa kar do Pirana. Nato pa z avtom v Koper na Lunin festival – praznik otrok.

Slovenska obala je zakon! Čeprav mnogi govorijo, da ni lepa in da je morje umazano,… joj, kako prekleto se motijo!

Tagi