Vreme v prvih dnevih v novem letu je res noro. Skoz sonce, šajba oz. kakor hočete. Čeprav sva v velikem pričakovanju dneva D, se “zaenkrat” še oba pridno sprehajava po zimski pokrajini.

Velikokrat po Pokljuki, še večkrat pa bližnji okolici doma. Slike so iz Viševnika (sama z Možetom) in iz Lavtarskega vrha na Planico.

Tagi

Prvega v sezoni si vedno zapolneš. Pa naj bo slab ali dober. Tokrat par slik iz zelo trde Soriške planine.

Tagi

Vanja, Jst, Jasna in Bako smo se odpravili na Komno. Razvajali smo se v prijetni koči na planini Na Kraju, matrali smo se pa v flankah po celi Komni.

Izbrali smo pravi vikend, ki je bil že kar kičast. V petek po službi smo si oprtali težke nahrbtnike ter se s smučmi na nogah odpravili proti Komni. Zgoraj nas je čakala prijetna koča.

V soboto smo se odpravili proti Mahavščku, kjer so bile v flanki noro dobre razmere. Po spustu v konto sva se z Bakotam podala se na Kser, ter presmučala po dolgem in počez. Naslednji dan smo se odpravili proti Kalu, vendar naju je z Bakotam zaradi orentacijskih težav prepričala skoraj nedotaknjena severna flanka Gracije.

Tud malo utapljanja v gnilcu ne more spremeniti super vikenda!

Tagi

Komna je zagotovo najbolj poznana turnim smučarjem, saj ob dobri zimi pokaže tisoče malih “zalitih” hribčkov in dolin. Področje Komne se prične približno pri Domu na Komni (1520 m) in se razteza vse tja do Bogatinskega sedla na jugozahodu, Triglavskih jezer na severu in do verige med Podrto goro in Bogatinom na jugu.

Da se lahko pozimi gibamo po takem terenu je potrebno poznati nevarnosti, ki prežijo na nas. Zato sem se udeležil začetnega alpinističnega tečaja v zimskih razmerah, ki je potekal od 29.3 pa vse tja do 2. aprila 2006.

29.03. Savica – Dom na Komni
Zbrali smo se na parkirišču, kjer za srečo še niso začeli pobirati parkirnino. Na hitro smo si oprtali ruzake ter se s smučmi povzpeli do koče na Komni, kjer so sledila navodila, kako bo potekal tečaj ter spoznavni večer.

30.03. Bogatinsko sedlo – Lanževica
Spal sem kot ubit. Sam od sebe sem se zbudu že pred budilko, kar je to prava redkost. Skozi okno sem zazrl v dolini meglo. Sonce bo! Gremo jest, pol pa na Lanževico. Področje Komne je bil zame čista neznanka, saj je že dolgo časa od zadnjega obiska. OK! Velika razpotegnjena kača se je počasi premikala proti Bogatinskemu sedlu. Zmeraj več je bilo visoke oblačnosti. Ko smo se spustili iz Lanževice, nas je difuzna svetloba metala čez lukne. Sledil je prikaz varovanja glede na različno vrsto snega, kar smo po kosilu vsi ponovoli pod kočo. Vreme se je pa počasi fižilo!

31.03. Bogatinsko sedlo
Plan je bil priti na vrh Bogatina ter se s smučmi spustiti iz njega. Vreme je blo u k*** Namesto da bi snežilo, nas je pral dež. Izkazalo se je, da je GoreTex največji nateg. Še dobr, da se je proti Bogatinskemu sedlu spremenil v sneg. Megla se je spustila, mi pa smo jo pod Gracijo ucvrli nazaj v toplo kočo. Popoldne kot nalašč se je iza oblakov pokazalo sonce. Sledilo je izčrpno predavanje o žolnah, iskanje žolne in sondiranje.

01.04. Planina ? – Brinje – Kal
Za take dni se splača živeti. No sej je še veliko ostalih stvari, sam ta turna smuka je bla neki posebnga. Kristalno jutro, videlo se je vse kar se da vidt na Komni. Spust je bil tisti pravi, kjer ni bilo preveč gor dol in prečenj. Še sprehod čez Lepo Komno in spust do Bogatinske bajte. Še pred kosilom smo si naredili improvizirane sani – za vsak primer!
Popoldne pa je pripadlo gradnji zimskega bivaka. Najprej s sondo iskanje terena, nato pa kopanje po gradbenem načrtu. Po dobri uri in pol si vsi premočeni ogledujemo novo pridobitev za preživetje noči.

02.04. DIFovski vrh
Vrh brez “imena” se nahaja na sredi Komnške planote. In ker je obvezen pristop za vse DIF-ovce je pač dobil tako ime. Na njem smo ponovili ledeniško navezo in se po celotnem predavanju hitro spustili v dolino na kosilo. Še slovo in že drvimo po mulateri v dolino, kjer vsak udeleženec dobi še priznanje.

Luštn je blo!

Foto: Janez Nunar

Tagi

Moja prva malo manjsa odprava in to kar na vrh Evrope – Elbrus, ki se s svojim 5642m, ponosno baha v Kavkaškem gorstvu.

Le malo stran od Čečenije leži avtonomna Kabardino-Balkarska republika, ki je postala dom naše mešane odprave za 14 dni. Skupaj se nas je zbralo devet in od tega sedem zvestih kranjčanov tako, da ji lahko brez skrbi rečemo Kranjska odprava. Da nas naštejem: Žiga (organizator), Aleš – Gipsi (pogajalec), Grega – Piskar (najbolj izkušen smučar), Marjan (glava odprave), Marjana – Meri, Vanja, Miha A (kurica men)., Miha J. – Jezo in jest (Rozi).

Cilj odprave je osvojiti vrh Elbrusa – ugaslega vulkana, ki je 1000m višji od vseh sosednjih gora in se z njega s smučmi spustiti v dolino.

Ker se gorstvo Kavkaz nahaja v Rusiji smo si poleg osnovnih večjih stroškov (letalska karta, zavarovanje), priborili tudi strošek vize, ki se je z garantnim pismom povzpel na zavidljih 25 tisočakov tolarjev. Pa se srečo smo imeli, da smo jo sploh dobili.

Priprave so se začele sredi februarja, ko sem si resno zamislil kam se odpravljam. 5642 m visoka gora je za kakšnega izkušenega alpinista mačji kašel a zame, ki sem po naravi »friko« bo pomenila prelomnico v obiskovanju gorskega sveta. Še nikoli nisem bil tako visoko. Ali me bo kaj zafrkavala višina? Toda na vsa vprašanja sem našel isti odgovor. »Never try, never know« Priprave niso bile nevem kako uspešne. Velikokrat je kaj prišlo vmes. Pa ali je to bil dež, žurka, služba, plezanje … Kr ni in ni blo turc za nabiranje kondicije. No nekaj kratkih je pa vsen blo: Hrušin vrh, Rodica, Krnica, Javornik, Viševnik, … sam unih ta dolgih pa res ni hotl bit.

Za pred aklimatizacijsko sva z Žigom izbrala Gran Paradiso, ki je s svojimi 4062m pravi orjak v primerjavi z našimi hribi. Prišli smo na vrh in zopet je bilo sušno obdobje.

Minila je Velika noč, ki je bla več ali manj deževna tako, da še za plezat ni bilo. Četrtek 31. marec 2005, ki, je pomenil dan odhoda je bil vedno bližji.

Kako je bilo u Rusiji pa v obširni fotogaleriji.

Zemljevid Elbrusa, PDF, 3,5 MB

Tagi

Za pred aklimatizacijsko sva z Žigom izbrala Gran Paradiso, ki je s svojimi 4062m pravi orjak v primerjavi z našimi hribi. In smo šli, pa ne samo midva, skoraj tretina aktivnih članov Alpinističnega odseka Kranj se je potegovalo priti na vrh štiritisočaka. Večina prvič tako kot jaz. Gran Paradiso, najvišji vrh Grajiških alp leži v zahodnem delu Italije, ne daleč stran od tunela Mont Blanc.

Štirje, ki nimajo težave s službenim časom so na pot odšli že v petek zjutraj, ostali pa šele v sobotni zgodnji noči. Slabih 800 km poti je kar steklo, toda ko smo prispeli na izhodišče v zatrepu doline Valsavarenche sem se kr mal prjel za glavo, ko sem zagledal kopna pobočja. »A mi smo prišli smučat« se je glasilo retorično vprašanje.

Pa smo vsen šli. Najprej po progi, kjer so se stare italijanke sprehajale s smučmi pod nogami, potem pa kar strmo v breg, kjer smo po dveh urah hoje stopili v sneg. Znova sem ugotovil zakaj »gnilcu« pravijo »gnilc«. Po slabih treh urah smo prispeli do koče Vitorijo Emanuele II, ki leži na 2700m. Tam nas je pričakala ta zgodnja četverica, ki je že slavila svoj vzpon na vrh. Birra Moretti je sedu kot že dolgo ne.

Ob lepem sončnem zahodu se je začelo govoriti, kdaj naj se gre zjutraj. Eni že ob 4, drugi ob 5. Zadnjih šest nas je iz koče odkorakalo malo čez šesto uro zjutraj. Prvi metri so kar hitro stekli. Imel sem priliko občudovati lep sončni vzhod, kar je zame vsakič nekaj novega, saj sem po naravi velik zaspane.

Vse tja do višine 3600m je šlo kot po maslu. Malo pred sedlom me je začela boleti glava. Sprva sem imel občutek, kot da bi bila včeraj huda žurka.

Z vsakim višjim metrom se je glavobol stopnjeval. In na sedlu, kjer sem pustil smuči, se mu je pridružilo še zehanje. Eni hodijo že dol, meni se pa misli podijo okoli »dormejčka«. V pogovorih izvem, da me do vrha čaka še dobre pol ure. Takoj nad sedlom se je snegu pridružilo še slabih 50m ledu, ki je bil tudi vzrok zakaj nas je vičina opustila smučanje iz vrha. Vrh se z vsakim metrom približuje. Ko pridem na majhno sedelce tik pod vrhom zagledam skupino kranjčanov na poti v dolino. Besede mi kar težko grejo iz jezika sam vem da bom 5 minut že zdržal in se slikal skupaj s belo marijo na vrhu.

Počakam se Vanjo in skupaj stopiva do zadnje polica pod vrhom. »Gotov sem« ji govorim in ji ponudim fotoaparat.

Vreme je noro! Brez oblačka je! Vidi se vse. Od Mont Blanca, Materhorna pa vse tja do zamegljene padske nižine.

Kr stmim in se sprašujem »Pa kje je kle užitek. Sej razgled je res dobr, sam to ni zame. Drugič se bom šel raje v Osp nastavljat soncu« Še dobr, da sva hitr odšla iz vrha, da sem se nahal smiliti sam sebi. Smučanje po trdi podlagi ni bilo nevem kaj. Ti pa močno skrajša sestop. Pri koči, kjer smo se nastavljali vročim pomladanskim žarkom in žulili vsak svoje pivce sem bil znova tisti pravi »Rozi«. Kar ostal bi gor. Že sem imel ideje za naslednji dan, kako bom vijugal po južnih strminah Gran Paradisa, pa jih je realnost (beri služba) vse postavila v »gnilc« po katerm sem se valil proti dolini. Še skupinska fotka …

Ekipa: AO Kranj
Foto: Andraž Bežek

Tagi