Premantura je najjužnejše naselje na polotoku Istra in 10 km oddaljen od mesta Pula. Je idealno izhodišče za Kamenjak. Kamenjak je polotok (dolg 9.5 km širok 1.5 km) z številnimi zalivi, rti, skritimi kotički in plažami idealen za poležavanje in kopanje v kristalno čisti vodi. Po dveh letih smo znova preživeli nekaj dni v Premanturi. Najprej dobrih deset dni v sredini junija in nato še teden dni v začetku julija.

Premantura je eden redkih krajev kjer je vse skoraj točno tako kot pred več kot dvajsetimi leti. V vasi dva sladoledarja, ena gostilna v »centru«, nekaj dobrih domačih gostilnic v stranskih ulicah, trgovinica, dve ali tri stojnice s kramo, mala tržnica, … Kamp Stupice pa ravno tako, trgovina ni spremenila svoje podobe ne na zunaj ne na notri, restavracija poleg trgovine verjetno poleg istega inventarija ni zamenjala niti osebja, edina razlika je, da so včasih bile mize polne, danes pa popolnoma prazne, kisok polet trgovine je isti, … tudi sanitarije v kampu so doživelel le kakšno malenkostno spremembo …

Vendar je Premantura še vedno odlična!

Nudi veliko sence, majhne in divje plaže, čisto morje, bližina Kamenjaka (najjužnejša točka Istre), obilo možnosti za kolesarjenje, tek, v bližini je plezališče Vintijan, … Kdor želi gužvo in animacijo na plaži mu je na voljo Medulin. Tudi mi smo ga nekajkrat obiskali, vendar ker še ni bil višek sezone je bilo kar znosno. Andrej in Matija sta se že zjutraj (pred vročino) podala do Medulina s kolesom, saj do tja vodijo prijetne in prašne stran poti. Plaža, sama mivka in nizka ter topla voda sta odlična kombinacija za malčke.

Počitnice bi morala kar trajati in trajati in …

Tagi

Konec januarja 2011 smo se podali na tedensko smučanje v Livigno. V zgodnjih jutranjih urah smo se podali na dolgo pot, misleč, da bodo otroci spali vsaj še nekaj uric. No, nekateri so res, nekateri pa pač ne. Odločili smo se za pot čez Lienz, mimo Bolzana, do Merana, kjer smo napravili malo daljši postanek (za zajtrk in kavo). Nato smo za nekaj kilometrov vstopili v Švico in nato čez predor do Livigna nazaj v Italijo.

Postanek v Meranu je bil kljub precej nizkim temperatururam zelo dobrodošel. Sprehod po lepem mestecu, obisk kavarne, igra otrok na super igralih in nato še obisk dišečih pekarnic nam je dalo nove energije za pot naprej. In kljub precej slabši cesti, precej ovinkov, vzponov in spustov je pot potekala hitro. Gorska pokrajina vse naokoli je poskrbela za prijetno vožnjo.

Sredi dneva pa smo končno prispeli v Livigno. O tem malem mestu, stisnjenem med visoke gore v zaprti dolini smo slišali že ogromno. In tudi naša pričakovanja so bila precej visoka, kar običajno ni v redu in si kasneje večkrat zelo razočaran, a tokrat ni bilo tako.

Livigno je res super. Vse funkcionira kot je treba, da pa o lepotah mesta in okolice sploh ne govorimo.

Naša nastanitev, dva apartmaja za tri družine, v hiši baita Vallandrea, sta bila čudovita, kar pa je največ vredno na smučanju, pa je seveda lokacija nastanitve. Baita Vallandrea se nahaja na začetku vasi in tako smo avte parkirali v garažo in jih pustili tam počivati cel teden. Takoj pri apartmajih se je bil »trak« in malo smučišče s poligonom za naše malčke ter vlečnica s krožnički za malo večje otroke. Tudi smučarska šola je imela tu svojo postajo in največja med otroki, Ema, se je pridružila kratkemu tečaju na snegu. Tako, da ne vemo ali je bil učitelj tako odličen ali njeni talenti, da je na koncu smučala že odlično.

Tik pred hišo je bila tudi avtobusna postaja. Javni promet po mestu je odlično organiziran; imajo tri proge (rumeno, modro in rdečo) in avtobus te popelje (včasih moraš pač kje zamenjati avtobus), na vse konce doline. Avtobus pripelje vsakih cc. 10 min, seveda je brezplačen.

Malo proč od apartmaja, cc. 100 m, je bila gondola, katera te je popeljala na višje proge, katere so bile povezane med seboj s progami daleč na okrog. Tako si zjutraj odšel na gondolo, katera te je popeljala na neverjetne proge. In do cc. 11-e ure dopoldne ni bilo nobene gužve in si tako vsak spust imel sneg le zase ter si kasneje s sedežnice lahko opazoval svoje zavoje. Kar pa te na takih smučiščih vedno znova preseneti je to, da so proge tudi popoldne v zelo dobrem stanju in nudijo odlično smučarijo. Večji del prog je zelo širokih in ne preveč strmih, mogoče le ko se vračaš v dolino je proga pod gondolo malo bolj strma in običajno je bila kar trda za že utrujene noge.

Ta začetna postaja gondole je tudi center vasi in tako je tu na snegu veliko barov, seveda z zabavami apres-ski. Takoj za bari je glavna mestna ulica z vsemi trgovinami, restavracijami in kavarnicami. Ob gondoli je tudi otroški park z ogromno igrali primernih za sneg in veliko napihljivimi objekti kjer se malčki dričajo in skačejo. Tako je res odlično za celo družino.

Pohvaliti je potrebno tudi proge za tek na smučeh. Takih prog jaz še nisem videla. Od apartmaja si moral na kratko vožnjo z avtobusom, nato pa s smučkami čisto do drugega konca doline in nazaj. Tekaške proge so potekale po celi dolini, od enega konca do drugega, vzporedno z mestom in tako, če bi postal vmes preveč utrujen, bi lahko zavil le malo s poti in že bi našel avtobusno postajo, od koder bi se vrnil domov. Oz. jaz in Lenča, z rastočimi trebuščki, sva izbrali varianto; z avtobusom do drugega konca mesta in nato le v smer proti domu s smučkami. Vmes ob progi so te table usmerjale v različne dele prog, seveda z označeno težavnostjo.

Livigno postreže tudi z novim aqua parkom. Obisk priporočamo. Nekaj posebnega so črni prostori z bazeni, vsemi lučkami,… voda je topla in kar je zelo pomembno cel kompleks je zelo zelo čist. V bistvu pa je ta aqua park cel wellnes center z savnami, masažami in vsemu kar spada zraven.

Nekaj posebnega pa je bila tudi vožnja s sanmi na konjsko vprego po negu. Še posebej nad tem so bili navdušeni otroci, mi pa smo se počutili kot v kakem filmu. In to za ceno 20 € na družino.

Omeniti je potrebno tudi nakupovnaje; veliko trgovin je brez davka in nakupi kozmetike, alkohola, foroaparatov, igrač in podobnega se res ugodni. Mi pa smo imeli še malo sreče, ker je čas konec januarja tudi čas razprodaj. Kot pa se za Italjio spodobi – odlična pizza, espresso, za smučarijo še Bombardinio,… Tudi najin Matija je za rojstni dan prišel na svoj račun; počitnice, dobra družba prijateljev oz. prijateljic, italijanske slaščice in darila iz trgovine Lego, kaj si dvoletnik lahko želi več.

Tako je Livigno res mali raj za vse zimske uživače. In tudi poleti mora biti raj za hribolazce in kolesarje, tako gorske kot cestne kolesarje, saj so poleti ceste čez okoliške prelaze odprte.

Zagotovo se še vrnemo!

Tagi

Začela se je sreda 23.6.2010, in smo se malo čez eno uro zjutraj odpravili od doma proti Livornu. Še pred osmo zjutraj, po dobrih šestih urah vožnje, smo se vkrcali na trajekt Corsica ferry and sardinia ferry za Bastio na Korziki. Vožnja s trajektom je trajala dobre štiri ure. Že kar vidno utrujeni smo se izkrcali v Bastiji, kjer smo se takoj odpeljali proti jugu Korzike.

Želeli smo čim prej pritiv kamp Kevano na jugu Korzike, kjer je poleg lepih plaž, še balvansko središče. Tam smo bili domenjeni še z ostalimi (Iztok, Mateja in Danaja so bili na Korziki že nekaj dni, Simon, Jasna in Anja pa so prišli par dni za nami). Po dobrih treh urah vožnje po Korziki smo le našli kamp v vasi Pianottoli Caldarello. cc. 20 km zahodno od Bonifacia. Na prvi pogled ni obetal veliko in osebje v kampu je bilo res čudno. Vendar se nam je že naslednji dan kamp in tudi okolica bolj priljubila. Plaže v okolici so res krasne (Kevano, Figari, Rocapina in še veliko drugih neznanih plaž). Ker tu vedno piha, so te plaže zelo znane surfarjem in kajtarjem. Nam so bili bolj zanimivi balvani na Punti di Capinero. Skratka dnevi na jugu so potekali v znamenju ležanja in kopanja na plažah, izletih v bližnja mesta (Bonifacio in Sartene) in plezanja po balvanih na rtu Punta di Capinero.

Več o plezanju, v posebni objavi: Plezanje na Korziki

Vse je bilo kot se za jug spodobi – rahlo ležerno, a odlično. Zvečer ko so otroci zaspali pa kako pivo ali korziško vino in resna debata.

Bonifacio in Sartene

Za ogled Bonifacia smo izbrali odlično varianto, po vrhu še malo po gorenjsko. Parkirali smo na vrhu pečin (vzhodno od mesta) in se peš odpravili po vrhu pečin proti mestu. Tak sprehod ti vzame dobrih 15 min in ti nudi krasne razglede na mesto. Ni ti potrebno hoditi v klanec z vso trumo turistov, pa še parkirnina je zastonj. Samo mesto pa nas tudi tokrat ni navdušilo (midva z Andrejem sva bila tu prvič že nekaj let nazaj), saj mesto nima pravega centra. Kar se tiče mesta je še najboljši pogled nanj iznad pečin, ki je res fantastičen.

Prav nasprotno pa nas je navdušilo malo mestece Sartene. Mesto leži med Bonifaciom in Proprianom (v bistvu bližje Proprianu). Pred vhodom v stari del mesta je prikupen trg s odličnimi kavarnicami. Staro jedro pa se ponaša s parimi malimi, ozkimi uličicami. Seveda je tu polno trgovinic s spominki in podobno šaro, ampak tako uličice res živijo, saj na njih kar vre. Vredno ogleda! Skratka življenje na jugu je bilo res odlično.

Vzhodna obala

Po dobrem tednu uživanja je bil čas za selitev. Že prej smo se odločili za smer nazaj proti Bastiji. Slišali smo, da je kamp Arinella Bianca pri vasi Ghisonaccia res dober. Mi smo se do tja odpravili čez sedlo Bavella. Cesta do sedla Bavella je precej pestra. Nudi odlične razglede, poteka čez nekaj res simpatičnih vasic, občasno pa je cesta taka, da si rečeš, da slovenskih cest ne bom več kritizirala. Žal je bilo vreme precej megleno in na Bavelli ni bilo običajnih razgledov na hribe in stene. Tako smo se spustili v dolino do Solenzare in še malo ob obali do našega naslednjega kampa.

Kamp Arinella Bianca smo kar imenovali all inclusive kamp. Že res, da tisto pravo oz. prvotno kampiranje, da postaviš šotor in živiš v naravi tistih nekaj dni, že dolgo ni več tako in da v današnjih kampih nimaš nikakršne intimnosti, … vendar ta kamp je verjetno zmagovalec kako živeti v skupnosti polni vseh mogočih materialnih dobrin in se iti življenja v naravi. Skratka v kampu so za goste poskrbeli do zadnje pike (razno razne animacije, vodne aerobike, masaže, delavnice, …). Kamorkoli si se obrnil, je bil nekdo iz kampa in te seveda želel zabavati. Noro! Še bolj pa je nora cena tega kampa. Edino dobro je, da sprejemajo Camping Cheque-e. Tudi okolica ti ne nudi kakšnih navdušujočih stvari. Kilometri peščenih plaž in to je to. Mogoče le to, da imaš dokaj blizu hribe (Bavella, Corte).

Dobra stvar je bil kanjoning Pulischellu in potem popoldansko kopanje ob reki Solenzare Z Iztokom sva odšla na kanjoning z agencijo Corsica Forest, ker naj bi imeli od vseh ponudnikov najlepše letake. Kanjon je bil lep, z nekaj lepimi “tobogani” in tolmunčki. Da pa ne omenjam organizacije in vodnikov. Ampak ga vseeno priporočam. Sledilo pa je res odlično popoldne. Andrej, Matija, Mateja in Danaja so nas čakali ob reki. Odlični prostorčki za piknike in ležanje na soncu ali senci, ter odlična voda za kopanje. Da je gorska reka lahko tako topla za kopanje res ne moreš verjeti.

Sledil je še en dan kopanja na mivkastih plažah v okolici kampa, nato pa je prišel odhod domov.

V nedeljo 4.7.2010 zjutraj smo pospravili vso našo kramo in odbrzeli proti Bastiji. Po dobri uri vožnje smo se vkrcali na ladjo. Takoj smo odšli po kosilo v restavracijo na ladji, ni ne vem kaj, je pa prebavljivo in razmeroma poceni.
Sicer smo želeli nekaj pojesti še na trdnih tleh, vendar imajo francozi malo čudne navade; pred dvanajsto uro ni bilo mogoče dobiti kaj toplega za pojesti. Pa tudi v “našem” kampu Arinella ni bilo mogoče dobiti pred dvanajsto ne pice, ne pašte, kot tudi ne sladoleda. No po urni zamudi trajekta smo se izkrcali v soparnem Livornu. Še nekaj ur vožnje in ob enih zjutraj smo bili doma!

Bilo je odlično!

Tagi

Za letošnji glavni dopust sva načrtovala nekaj čisto drugega. A okoliščine so naju popeljale na jug Francije v Provanso. Plan je bil 14 dnevno potepanje, a naju je vreme prisililo, da je bilo malo krajše. Kljub temu sva doživela precej lepih trenutkov in si našla še kak kotiček, kamor se bova še vrnila.

Zemljevid potovanja po Provansi

Menton – 21.9.2008 nedelja

Po zajtrku (9:00) sva se odpravila na pot po Provansi. V Benetkah naju je presenetila dražja cestnina (6.40 €). Vožnjo sva nadeljevala mimo Verone, Padove, Brescie, Piacenze, proti Genovi do zadnjega mesta v Italiji pred francosko mejo Ventimiglia. Po osmih urah vožnje sva že bila v francoskem obmorskem letovišču Menton. Seveda sva potrebovala še kakšno uro, da sva našla kamp. Leži na vrhu hriba v predelu Saint Michel in tako se imenuje tudi kamp. Ni bil ne vem kaj, mogoče zato ker je bilo že izven glavne sezone. So pa vsaj cene kampov v Franciji kar ugodne. Za dve osebi, dve noči sva plačala 27.30 €.

Menton, Monako, Oceanografski muzej – 22.9.2008 ponedeljek

Iz kampa do centra mesta Mentona vodi velikooo stopnic. Navzdol je bilo hitro. Nazaj pa malo počasneje. Takoj sva našla železniško postajo in kupila vozovnici do Monaka (povratni vozovnici za 2 osebi 7.20 €). Seveda nama je nek prijazen možak hitro povedal, naj se naslednjič raje poslužujeva avtobusov ker so bistveno cenejši (za 1 Eur dobiš vozovnico iz Mentona do Monaka ali pa do Nice in še kam). Monako je druga najmanjša državica na svetu (prva je Vatikan). Meri 1.95km² in ima 32.000 prebivalcev. Državljani ne plačujejo davkov in dobivajo najvišji dohodek na prebivalstvo na svetu. Vreme nama ni bilo naklonjeno. Bilo je oblačno, precej hladno in rahlo je deževalo. Tako sva se ob železniške postaje v Monaku odpravila ob obali, mimo jadrnic in jaht neverjetnih dimenzij proti oceanografskemu muzeju.

Nemo-ti v oceanografskemu muzeju.

Že sama stavba muzeja z akvarijem ti vzame sapo, kaj šele notranjost. Dviguje se nad pečino nad zalivom. Ustanovitelj muzeja je bil princ Albret I. že leta 1910. V spodnjih nivoji so akvariji, v pritličju razstava o obeh polih (Antarktika in Arktika), v drugem nadstropju so razstavljeni modeli ladij, skafandrov, okostij kitov, želv,…, na vrhu je terasa z restavracijo. Restavracija deluje malo zanemarjeno, s terase pa je odličen razgled! V akvarijih plava več kot 4000 vrst rib iz Sredozemskega morja ter tropskih morij. Vstopnina je 12.50 € na osebo.

Res neverjetno.

Zaradi moje utrujenosti in kislega vremena sva se po ogledu podala kar nazaj proti železniški postaji. Splošni vtis o Monaku ni preveč dober. Vse skupaj je malo preveč natlačeno, preveč betona! Ko sva prispela v Menton, sva morala opraviti še z “milijon” stopnicami nazaj do kampa. Seveda nisva dolgo zdržala pri miru in se že drugič ta dan odpravila nazaj navzdol po stopnicah. Tokrat na kratek ogled Mentona. Je prijetno letoviško mestece. Na glavni ulici v starem delu mesta je ogromno malih trgovinic, kavarnic, pekarn, … Kljub svojim 30.000 prebivalcem je stari del mesta očarljiv, ostalega pa ne ponuja veliko. Zaradi svoje lege, zajeda je med hribe, je znan po prijetni zimski klimi ter citrusih. Seveda pa je sledil vzpon po stopnicah do kampa, kjer sva utrujena kmalu zaspala.

Eze, Grasse, Kanjon Verdon, Mons – 23.9.2008 torek

Po zajtrku sva se odpravila na pot v notranjost, proti Verdonu! Najprej sva naredila postanek v bližnji vasici Eze katera se dviga 427m nad morjem. V vas vodijo le ena vrata, znotraj obzidja je labirint malih, ozkih uličic (seveda brez prometa).

Vasica je res vredna ogleda.

Pot sva nadaljevala proti mestu Grasse katero slovi po izdelavi parfumov. V mestu so tri večje parfumske hiše, vse imajo trgovinice in tudi lastni manjši muzej. Midva sva si ogledala parfumsko hišo Fragonard. Trgovinica ponuja mila, kreme, parfume in še marsikaj. Seveda je vse nadvse dišeče in res lično zapakirano. V hiši je tudi njihov muzej, kjer lahko vidimo veliko res starih stekleničk za parfume, razne “napravice” katere so uporabljali pri izdelavi parfumov,… . V mestu Grasse je tudi “neodvisni” muzej parfumov, vendar midva sva se zadovoljila kar z Fragonardovim. Naredila sva še krog po mestu, si privoščila drago kavo (3€) in se odpeljala naprej. Na poti proti kanjonu Verdon sva opazila smerokaz za vasico Mons. Seveda sva zavila tja. Vasica Mons leži na sklanem robu in verjameva, da je ob lepem vremenu razgled veličasten. Midva nisva imela te sreče. Dež je vsaj toliko počakal, da vsa se sprehodila skozi “pravljično” vasico. Nato se je ulilo.

Zato sva se odpravila naprej! Odločila sva se za cesto, katera vodi po desni strani kanjona Verdon. Verdon je največji kanjon v Evropi. Mestoma je globok do 700m, dno kanjona je široko od 8 do 90m. In kljub slabemu vremenu so razgledi iz ceste proti dnu kanjona neverjetni. Stene kanjona ti kar vzamejo sapo. Zapeljala sva se še čez 100m dolg in res visok most Pont de l’Artuby iz katerega izvajajo bungee jumping. Po celodnevni vožnji sva bila res že utrujena in sva bila vesela obale jezera Lac De Ste-Croix kjer sva med kamperji prespala na počivališču.

Moustiers-Ste-Marie, Roussillon, nasadi sivke – 24.9.2008 sreda

Vreme je bilo prej slabo kot dobro. Da mraza niti ne omenjam. Tako sva opustila načrt raziskovanja kanjona Verdon in se odpravila naprej v smeri proti Avignonu. Že kmalu sva napravila postanek v vasi Moustiers-Ste-Marie. Mesto je med skalami, na vrhu je cerkvica, med stenama nad kapelico je na jeklenici peterokraka zvezda. Vasica je znana po fajansi (že malo kičasta lončena posoda). Nadaljevala sva skozi nasade sivke na planoti Valensole in sredi dneva prispela v malo mestece Roussillon. Najprej sva se zapeljala v bližnji kamp ter se šele po počitku odpravila v mestece. Roussillon slovi po hišah iz okra. Barve hiš naj bi bile v vsaj 17-ih niansah okre. Vsekakor so hiše res toplih barv in na srečo se je vreme izboljšalo, tako da je mestece v popoldanskem soncu bilo videti res pravljično. Ob mestu sva si ogledala področje, nekakšen kamnolom, kjer so pridobivali oker. Vstopnina “po stopinjah okra” je bila 2.50 € na osebo in kratek sprehod po tem področju naju je očaral. Ponovno utrujena sva prenočila v že prej omenjenem kampu (cena kampa za dve osebi je bila 12.00 €).

Gordes, Abbaye de Senanque, Boriji, Avignon – 25.9.2008 četrtek

Smer je bila še kar Avignon. Za popestritev poti sva načrtovala par postankov. Prvi je bil v vasi Gordes. Takoj so nama polepšali jutro z 3.00 € parkirnine. Sama vas ni nič posebnega. Zato sva se odpravila naprej iskat borije. Vendar sva se še prej zapeljala do kraja Abbaye de Senanque.

Cistercijanski samostan Abbaye de Senanque.

To je osamljeni cistercijanski samostan med polji sivke. V njem živijo menih še danes. Žal sivka ni več cvetela, da bi ujela tipičen pogled na samostan, katerega prikazujejo na mnogih razglednicah po vse Provansi. Nato sva se odpravila nazaj proti vasi Gordes in naprej na resen lov za boriji.

Boriji so kamnite kupole zgrajene že v bronasti dobi.

Zgrajeni so iz kamnitih apnenčastih plošč, zidovi so nekje debeli tudi do 1.5m. Takrat so jih uporabljali za bivališča, mnogo kasneje (do konca 18. stol.) pa za delavnice ali za shranjevanje vina oz. shranjevanje poljščin in orodja. Baje jih je na okoliških poljih še vedno okoli 3000 in nekatere še vedno uporabljajo za shranjevanje. Ko sva našla parkirišče za avtobuse in kamperje pred Village des Bories, sva seveda parkirala in se odpravila naprej peš. Kmalu sva ugotovila, da je omenjeno parkirišče 1.5km pred Village des Bories in da ne velja za avtomobile. Ti namreč gredo lahko čisto do kraja samega, medtem ko kamperjem in ostalim večjim vozilom zaradi ozke ceste ni dovoljeno. Seveda sva midva nadaljevala kar peš. Pot se je res vlekla. Še dobro, da sva med potjo našla dva “divja” borija. Stvar je precej velika in res luštna. Ko pa sva končno pripešačila pred Village des Bories, kjer je na travniku 20 obnovljenih borijev, naju je presenetila visoka vstopnina (5.50 € na osebo). Menila sva, da je to čisto preveč in se odpravila kar na pešačenje nazaj do avta. Vmes sva se še ustavila pri “najinih najdbah” in posvetila še malo časa tem dvema divjakoma. Ter sva bila nadvse zadovoljna, da sva našla te simpatične kupole.

Pozno popoldne sva prispela do Avignona. Hitro sva našla kamp Bagatelle (12.50 € na noč za dve osebi) iz Lonely Planeta tik ob mestnem obzidju. Odpešačila sva čez most čez Rono do centra mesta. O papeškem Avignonu le toliko, da je tu bivalo sedem francoskih papežev med 1309 in 1377. Papeško palačo in ostali del mesta si je res vredno ogledati. Še posebno dober pogled se odpira od kampa na drugem bregu Rone proti mestnemu obzidju in palači. Tu je tudi sloviti polovični most Pont St-Benezet čez seveda polovico reke Rone. Graditi so ga začeli že leta 1177 (po legendi naj bi ga zgradil sam sv. Benezet). V 17. stol. je narasla Rona porušila 18 arkad mosta in tako ga danes lahko vidimo le polovico. Kar deluje precej smešno!

Papeški Avignon.

Ta dan naju je pot peljala po tisti tipični Provansi, katero ljudje tako pogosto opevajo. Polja sivke (žal ni cvetela), mnogo oljčnih dreves, male kamnite hišice s pisanimi polkni, …

Pont du Gard, Camargue, Les Stes-Maries-de-la-Mer- 26.9.2008 petek

Odpeljala sva se proti znanemu rimskemu akvaduktu Pont du Gard. Graditi so ga začeli okrog leta 19 p.n.št. Prinašal je vodo od izvira pri mestu Uzes do mesta Nimes. Voda je tekla po podzemnih kanalih, predorih, … več kot 50km, padec je bil 17m in dnevno je do Nimsa prišlo 20 milijonov litrov vode.

Bil je najvišji akvadukt v rimskem imperiju.

Od leta 1985 pa je na seznamu Unescove dediščine in danes je med petimi najbolj obiskanimi turističnimi točkami v celotni Franciji. In mislim, da ni potrebno več izgubljati besed, kako fascinanten je akvadukt. Ter tudi draga parkirnina (5.00 €) je ob tem čisto pričakovana.

Rimski akvadukt Pont du Gard.

Močno sva si že želela obale in morja. Tudi zaradi pričakovanega toplejšega vremena, kar na koncu ni bilo ravno tako. Odpeljala sva se mimo Nimsa, Arlesa čez močvirje Camargue, do vasice na obali Les Stes-Maries-de-la-Mer. Pokrajina je prešla iz gričevnate (naju je močno spominjala na Istro) v močvirnate ravnice. Že prvi pogled na naju ni napravil velikega vtisa. Tudi vasica Les Stes-Maries-de-la-Mer nama ni vzbudila velikega zanimanja. Naju je spominjala na malo bolj turistično Barbarigo pri Puli. Bele hiške, prodajalne kiča, restavracije z morsko hrano,… . Obala je ena velika neskončna ravnina mivke. Morje je bilo že prehladno za kopanje in ležanje na plaži je oteževal močan veter. Temni, grozeči oblaki v notranjosti pa niso napovedovali nič dobrega.

Zato sva se še pred dežjem odpravila na sprehod od kampa do mesta. Noč so nama pokvarili komarji. Bilo jih je ogromno in res ne vem od kje so kar naprej prihajali.

Camargue, Cassis v Les Calanques, 27.9.2008 sobota

Zaradi komarjev, ne preveč zanimive obale in res dragega kampa (19.00 € za dve osebi) sva se odločila, da se odpraviva proti Les Calanques. Tam sva bila domenjena tudi z Nejcem in Julijo! Da bi se naužila močvirske pokrajine, se nisva vrnila do Arlesa in nato naprej do Marseilla, ampak sva prečila močvirje do vasi Salin de Giraud. Med vožnjo po ravnini sva seveda videla znane bele konje, ogromne črne bike, malo bolj na daleč tudi flamingote ter ogromno drugi vrst ptic. Na ravnicah sva opazila tudi riž. V vasi Salin de Giraud naj bi bile tudi znane soline. Nama se je zdelo, da vas kar malo propada, za ogled tovarne soli bi morala čakati par ur, saj so ogledi le dvakrat na dan ob točno določeni uri. Zato sva se zapeljala po okolici ter našla nekaj bazenov, kjer pridelujejo sol.

Še zdaleč niso tako očarljivi kot naše soline.

Da se nisva vračala po isti cesti, sva se zapeljala do obrežja Rone v upanju, da obstaja kakšen most, kateri bi nama precej skrajšal pot. Mostu sicer ni bilo, je pa bil nekakšen trajekt, kateri sprejme ca. 10 avtov in v parih minutah za 4.50 € si na drugem bregu Rone. Pot naju je vodila naprej mimo Marseilla do simpatičnega mesteca Cassis v Les Calanques. Ta del obale nama je bil precej bolj všeč. Obala je poraščena z borovci in precej skalnata. To področje je tudi znano po lepih plezališčih. Tako, da sva hitro sklenila, da se sem še vrneva na plezalne počitnice. V kampu sva preživela prijeten večer z Nejcem in Julijo. Vsem štirim je bilo prijetno spet normalno se pogovarjati in ura je bila hitro čez polnoč. Cena kampa je bila 16.50 € za dve osebi.

Saint Tropez, 28.9.2008 nedelja

In spet naprej. Uporabila sva avtocesto mimo Toulona do Hyeresa (cestnini 2.00 + 1.70 €). Nato pa ob obalni cesti do Saint Tropeza. Mestece je tako kot si ga predstavljaš. Malo obalno mestece, s privlačnimi kavarnicami, trgovinicami, polno ljudi na ulicah, v pristanišču luksuzne jadrnice,… . Vsekakor vredno, da se sprehodimo skozenj. Seveda naju je tudi tu presenetila visoka parkirnina (2.20 € na uro). Ker sva bila precej utrujena, sva pot nadaljevala ob obali proti Nici. Kmalu pa sva se ustavila v kampu Le Pont D’Argens ob cesti pri mestu Frejus. Kamp je bil blizu obale in ob pritoku reke. Tako so naju spet napadali komarji in da o kvaliteti kampa ne izgubljam besed. In spet, najbolj čuden kamp, povrhu s komarji, je bil spet najdražji (19.00 € za dve osebi).

Nica – 29.9.2009 ponedeljek

Odpravila sva se na avtocesto do Nice (cestnine: 2.40 + 2.70 Eur). Zakrožila po parih ulicah v Nici, da sva našla parkirno hišo (2.80 €) blizu centra in se odpravila na hiter ogled starega dela. Najbolj naju je zanimala znamenita tržnica. Seveda sva nameravala kupiti kakšen dober sir in olive. Vendar, kako se to lahko zgodi nama, v ponedeljkih je tržnica bolšji trg, vse ostale dni v tednu pa je res tista prava tržnica. Kljub temu sva si pogledala bolšjaka in se ponovno enkrat čudila kdo za hudiča tam kaj kupi. Hiter vtis starega dela Nice je res prijeten. In sva prepričana, da pravi tržnici dolgujeva še en obisk. Sledili so še dolgi kilometri avtoceste do doma.

Koristni napotki:

• Srečala sva res precej prijaznih ljudi, vedno pripravljeni pomagati ali kaj povedati. Njihovo znanje tujih jezikov je eno veliko neznanje. Vendar nekako sva se vedno vse dogovorila.
• Dolžina: Kranj – Provansa _Kranj: 2700 km
• Cestnine: 95.00 €
• Nočitve v kampih: 105.00 € (za dve osebi)
• Vstopnine, parkirnine, javni prevozi: 55.00 € (za dve osebi)
• Gorivo (diesel): 220.00 €

Tagi

Konec septembra 2006 smo se Vanja, Rozi, Jasna in Bako odpravili z najinim “Pangijem” v Maroko na trotednsko popotovanje. Naredili smo skoraj 8500 km in veliko uživali. Kako si preberite v izčrpni reportaži.

Avtoceste Slovenije, Italije in Francije

Ob 18:00 smo se odpravili z najinim nabitim Partnerjem (Peugeot) odpravili iz Škofje Loke. Pot nas je vodila čez Fernetiče v Italijo. Nato mimo Benetk, Padove, Brescije, Genove v Francijo. Tu mimo Nice, Cannesa in malo pred Aix en Provance smo postali preutrujeni za vožnjo. Zato smo se pribljižno okoli 4:00 zjutraj zapeljali na počivališče ob avtocesti in zadramali kar v avtu.

Avtoceste Francije in Španije

Malo polomljeni smo se ob 7:00 prebudili v avtu. Takoj smo nadaljevali z vožnjo. Pot nas je vodila mimo Nimsa, Montpellierja, Perpignana. Ob 10:40 smo že vstopili v Španijo. Takoj smo si privoščili jutranjo kavo in zajtrk. Nato smo odbrzeli naprej, saj smo vedeli, da smo šele na polovici poti Škofja Loka – Algeciras. Peljali smo se mimo Barcelone, Valencije do Alicanteja. Bili smo že pošteno utrujeni, ura je bila pribljižno 17:00, zato smo se odločili za potiček v kampu. Našli smo kamp na obali Playa del Torres v vasi Villa Joyosa (ca. 20km pred Alicantejam).

Jug Španije, Gibraltar, Atlantik

Zjutraj smo takoj spakirali in se ponovno podali na vožnjo. Vozili smo se mimo Murcije, Granade, Malage do Gibraltarja.

Privoščili smo si ogled male državice. Mesto nas ni navdušilo in zagotovo ga ne bomo več obiskali. Vse je nekam natlačeno, umazanije ne manjka in na koncu smo se spraševali kako ljudje lahko sploh živijo tu. Ampak ker smo želeli videti slavne opice z Gibraltarja, smo se povzpeli na vrh, seveda peš (vožnja z žičnico je zelo zelo draga). Za vzpon na hrib smo, kjub precejšnji vročini, potrebovali slabo uro. Na vrhu so nas pričakale opice, takoj so nam ukradle plastenko Fruca. Ker nismo našli nič več kaj zanimivega, raten opic, katere so nas pa že gledale malo postrani, smo se odpravili do avta. Bila je že tema ko smo se odpravili na lov za kampom. Kamp smo našli šele ob Atlantski obali Španije v Tarifi.

Za povečavo zemljevida poti po Maroku , klikni na sliko!

Prihod v Maroko, Chefchaouen

Okoli 8:00 smo bili ponovno v avtu. Hitro smo prišli do Algecirasa in kupili karte za trajekt do Ceute. Trajekt na tej liniji vozi vsako uro, zato rezervacija ni potrebna. Povratna karta (z odprtim datumom) za 4 osebe in avto je bila 380 Eur. Po 1 urni vožnji s trajektom smo prispeli na Afriško celino. Vendar mesto Ceuta je Španska brezcarinska cona. Zato smo tu napolnili rezouar našega avta in se takoj odpravili proti meji. Na meji vlada precejšen kaos. Potrebno je bilo izpolniti kup papirjev za nas in še drug kup za avto. Za avto smo potrebovali le prometno dovoljenje in zeleno karto. Vse ostale papirje smo izpolnili na meji. Tudi mednarodnega vozniškega dovoljenja niso nikjer zahtevali. Po kakšnih 2 urah urejanja formalnosti smo bili v Maroku. V mestih tik ob meji vlada totalni kaos. Zato smo se pospešeno odpeljali proti našemu prvemu cilju – mesto Chefchaouen.

Chefchaouen leži v gorovju Rif. Zato je bila vožnja do tja kar zavita, vendar ceste so bile boljše kot smo pričakovali. Sredi popoldneva smo prispeli v kamp nad mestom. V majhnem, senčnem, urejenem kampu smo se najprej malo odpočili, postavili šotore, skuhali kavo in makarone. Nato smo se odpravili na potep po mestu.

Mesto Chefchaouen je majhno (ca. 45.000 prebivalcev), medina je v modri barvi in zelo lepa, ter prijetna. Priporočam!!!

Malo smo imeli problema z menjavo denarja, saj je bil čas ramadana in banke so obratovale le par ur na dan. Zato smo v nekem hotelu zamenjali le 100 Eur (tečaj je bil seveda slabši kot v banki). Na malem trgu smo si privoščili prvi tagine in kus kus. Seveda nista manjkala svež pomarančni sok in metin čaj. Odlično! Takoj so nas speljali v neko trgovino.

Postregli so nam z metinim čajem in začelo se je barantanje.

Mislim, da smo bili trdi pogajalci za cene, saj smo imeli precej napotkov od naših prijateljev, kateri so bili že pred nami v Maroku. Seveda domačini še vedno odlično zaslužijo, ampak vsaj vedeli smo koliko so najnižje cene za določene izdelke. Tako smo takoj kupili dva usnjena stola. Mene so prepričali za poslikavo roke s kano. Slika je bila odlična, a kaj ko je izginila namesto v 3 tednih že v 2 dneh. Čisto izmučeni smo se podali do kampa. Kljub temu da v Lonly Planetu piše, da je od mesta do kampa ca. 30min peš v precejšen klanec, smo mi potrebovali le ca. 10min.

Chefchaouen, Fes

Zjutraj smo se odpravili iz kampa v mesto. Potrebovali smo banko za menjavo denarja. Banka naj bi se odprla 10:30. Vendar kljub naši uri 10:30 je bila še vedno zaprta. Kmalu smo ugotovili, da je v Maroku časovne razlike 2 uri (zaradi poletnega časa). Tako smo napravili še en obhod po medini. Po uspešni menjavi denarja smo se odpravili proti Fesu. Vožnja je bila kar naporna. V tem delu Maroka se nam je cesta zdela najslabša. Pokrajina pa noro lepa.

V Fes (2 milijona prebivalcev) smo prispeli okrog 15:00. Takoj smo našli kamp (Vert Diamond). Na zunaj je obetal precej več, kot smo kasneje izkusili. Kamp je imel velik bazen, vendar smo kmalu ugotovili, da notri ni vode, ampak neka brozga, katera je še najbolj spominjala na nafto. Tudi sanitarije niso bile ne vem kaj. Je pa kamp imel travnate površine, kar je v Maroku precejšnja redkost za kampe.

Kmalu smo se odpravili v mesto. Kamp je bil oddaljen ca. 10km od medine. Zato smo šli v mesto z lokalnim avtobusom (karta 3,4 Dh na osebo). Ko smo prispeli do medine je bilo vse zelo čudno. Ljudi skoraj ni bilo videti, trgovine in lokali so bili zaprti. Postalo nam je takoj jasno – ramadan. Ura je bila malo čez 18:00 in bila je že tema. Tako so vsi bili doma in jedli. Razočarani smo se odpravili s taxijem nazaj v kamp na naše Laško pivo.

Taxiji po mestih so Fiat Uno. Vsako mesto ima taxije v eni barvi. V Fesu so bili vsi rdeči, v Marakešu modri ,… Zanimivo je to, da en taxi sprejme največ tri osebe. Tako smo morali vedno vzeti dva taxija. Cena je po taximetru in je zelo ugodna. Druga zgodba so večji taxiji (mercedezi), kateri vozijo na daljših relacijah.

Fes

Zjutraj smo se ponovno odpravili z avtobusom v mesto. Bilo je popolnoma drugačno kot prejšnji večer. Ljudi je kar mrgorelo. Navadno vsi svetujejo, da za ogled medine v Fesu potrebujete vodiča, saj ima medina več kot 9400 uličic.

Mi tega nasveta nismo upoštevali in mislim, da smo resnično doživeli življenje v medini. Seveda te vsi vabijo v razne trgovine, na strehe hiš na razgledno točko, … Mi smo se malo potepali po medini, občutek imaš kot da si v srednjem veku.

Povsod polno ljudi, oslov in oslovskih vpreg, ulice so zelo ozke, nekatere tudi zelo umazane, ljudje so zelo glasni in vsi nekaj prodajajo. Neverjetno.

Odšli smo na eno teraso, kjer je bil res dober razgled na celoto medino. Seveda so nas na koncu zvlekli v trgovino s preprogami. Dobili smo metin čaj in pogajanje se je ponovno začelo. Ko so se nam cene zdele razumne smo kupili 2 odeji, 2 torbici in 2 šala. Končna cena je bila 3-krat manjša kot začetna. Nato smo se ponovno izgubljali po ulicah medine. S pomočjo nekega starca smo našli predel kjer barvajo usnje (tanneries). Zvlečejo te na teraso kake trgovine z usnjarskimi izdelki in pogled na barvarje je čudovit. Edini problem je ker tako groznega vonja še nikoli v življenju nismo vonjali. Ko nam je postalo že resnično slabo smo hoteli čim prej na ulico. Vendar nam ni ušel ogled trgovine. Na hitro smo kupili nekaj malenkosti, vendar so bili domačini vidno razočarani, ker jim ni uspelo prodati kakšnih vrednejših stvari.

Postajali smo že lačni, medine smo imeli že vrh glave in tako smo se hitro odpravili izven medine poiskati taxija in kakšen lokal s hrano. Ramadan nam je ponudbo hrane močno okrnil. Zaradi omejite števila oseb z vožnjo s taxijem, smo se domenili, da se vsi dobimo na ulici Mohammed (Ville Nouvelle) označeni v Lonly Planetu, kjer je polno lokalov s hrano. Po čudežu smo se vsi štirje res dobili malo kasneje na domenjenem mestu. Našli smo Restaurant Caffe Chamonix, katerega priporoča Lonly Planet. Mi ga vsekakor ne, ker je tagin bil precej brez okusa, cene kar visoke, na koncu pa nas je še natakar vrgel ven, ker mu nismo pustili napitnine.

S taxiji smo se vrnili v kamp in se odločili, da zjutraj odrinemo proti puščavi.

Vožnja do puščave

Vstali smo že ob 6:00. Vendar to ni bilo tako težko, saj je v Maroku oktobra tema že ob 18.00 in smo hodili spat kar zgodaj. Podali smo se na pot proti Merzzugi. Zaradi izkušenj s cestami in kar precejšnega
števila kilometrov smo nameravali to pot opraviti v 2 dneh. Vendar ceste so bile odlične in kilometri so hitro ostajali za nami. Pokrajina je bila ponovno nora. Pozno popoldne smo prispeli v Rissini.

Od tu naprej se cesta spremeni v nekakšne piste, katere se kar naprej spreminjajo. Seveda so nas v Rissiniju prepričali, da sami ne bomo nikoli našli velikih sipin in prenočišča tam. Tako je v naš avto prisedel nek domačin, da nas bo usmerjal. Tik pred temo smo prispeli do našega prenočišča Er chebi – nekakšni mali gradovi iz blata – bil je tik ob vznožju velikih sipin. Odločili smo se, da bomo to noč spali na terasi, zjutraj pa se odpravili s kamelami za en dan in eno noč v puščavo. Naročili smo si hrano, vendar
nas je ponovno deletel ramadan. Tokrat v taki obliki, da so se najprej najedli domačini, šele nato pa so začeli pripravljati hrano za nas. Tako je od naročila hrane do tega da smo je res dobili preteklo ca. 3 ure.

Po večerji sem jaz odšla na ponovno poslikavo rok s kano. Tokrat se je poslikava res obdržala 3 tedne, vendar motiv na mojih rokah ni bil ne vem kaj. Nato smo ponovno barantali. Tokrat za naš izlet s kamelami. Cene so res visoke in tu se jih ne da veliko znižati. Mi smo za izlet (štart ob 10:00, nato kosilo kus kus pri berberski družini, nadaljevanje s kamelami v notranjost med sipine, večerja tagin pri berberih, zjutraj zajtrk in nato nazaj do avta) odšteli namesto začetnih 870 Dh “le” 670 Dh.

Kamelanje

Zjutraj smo zajahali kamele in odšli na ježo po kamniti puščavi. Vsi smo prvič jahali kamele in vsem je bilo to pravo doživetje. Po ca. 2 urah smo prispeli do neke osamljene, blatne hiške v kamniti puščavi. Takoj so nam postregli z metinim čajem, kasneje pa še s kus kusom. Kako se pripravljali hrano in pomivali posodo raje ne bi. Ampak bilo je dobro. Najbolj so nas zabavali trije otročki. Po okusni hrani in počitku smo se s kamelami odpravili med prave sipine. Barve so se spreminjale iz ure v uro, noro. Precej pozno smo pripeli do nomadskih šotorov. Mi smo takoj zagledali nek polomljen board, ga vzeli in se odpravili na vrh okoliških sipim. Boardanje po pesku je nekaj čisto drugega, a precej zabavno. Nato smo počakali še sončni zahod, potem pa nazaj do šotorov. Dolgo čakanje na večerjo je bilo poplačano z najboljšim vegeterjanskim taginom. Zelo lepo noč v puščavi bi bilo škoda prespati v šotoru. Zato smo se odločili za spanje na pesku v spalnih vrečah. Priporočam!

V puščavi in okolici na zelo veliko koncih prodajajo fosile. Res so lepi in midva sva kupila kar precej obeskov in celo možnar.

Kamelanje, puščava Todra

Prebudila sva se še pred sončnim vzhodom in se odpravila na bljižnjo sipino. Barve v puščavi se vsakih nekaj minut spreminjajo. Bilo je zelo zelo lepo in močno priporočam. Po zajtrku na pesku smo ponovno zajahali kamele in se odpravili proti našemu avtu. Dobre 3 ure ježe je bilo za naše nevajene ježe zadnje plati že zelo naporno. Ko smo prispeli do avta smo bili kar srečni, da smo lahko razjahali. Hitro smo se stuširali in se odpravili proti kanjonu Todra.

Popoldne smo prispeli v kanjon Todra Gorge. Našli smo lep kamp in utrujeni od ježe kar obsedeli pred šotorom. Zvečer smo dobili družbo domačinov. Kar nekaj časa so igrali na njihove bobne (Tam-Tam) in bilo je res noro. Dokaj pozno smo se odpravili spat.

Plezanje v Todri

Po zajtrku smo odšli v kanjon malo poplezati. Po tolikih dneh ne plezanja smo komaj čakali, da se zapodimo v smeri. Kanjon je podoben Paklenici, le da je večji, skala je oranžna in skozi kanjon teče cesta, kar je mogoče malo moteče. Našli smo željeni sektor in takoj začeli. Smeri so bile res lepe, dolge 30m, pri kakšni bi lahko bil le kakšen svedrovec več.

Skala je odlična, okolje pa tudi.

Žal je koža na naših prstih popoldne bila že precej obrabljena. Zato smo pa v bljižnjem hotelu Yasmina našli pivo. Neko njihovo pivo v stekleničkah 2,5ml je bilo odlično, rahlo drago, a zaloga našega Laškega je že usihala.

Plezanje v Todri drugič

Midva z Andrejem sva se ponovno odpravila novim plezalnim izzivom naproti. Jasna in Simon pa sta se odločila za neko pohodniško turo. Plezala sva v nekem drugem sektorju in ponovno so se smeri izkazale za zelo zelo lepe. Motil naju je le precejšen veter.

Pozno popoldne smo preživeli v kampu in se odločili, da naslednje jutro odrinemo naprej proti Marakešu. Zaradi precej ostre skale bi potrebovali en dan počitka, predno bi se ponovno odpravili plezat.

Quarzazete, Blatno mesto, Marakeš

Na poti proti Marakešu smo se ustavili v mestu Ouarzazate. Mesto je bilo polno turistov. Mi smo se ustavlili le v trgovini, nakupili nekaj hrane in se odpeljali naprej. Presenečeni smo bili le, ko smo v majhni trgovinici prodajali Paloma robčke.

Nasljednja postaja je bilo blatno mesto Ait Benhaddou . Mesto je tako kot medina v Fesu pod Unescovo zaščito. Tu so snemali film Gladiator, Jezus iz Nazareta, … Ogled mesta priporočam, čeprav že vidno razpada. Pogled iz ruševin na vrhu grička pa je osupljiv.

Sledila je vožnja čez Atlas. Cesta je bila zelo zavita, šli smo tudi čez dva prelaza, zato smo napredovali bolj počasi. Malo čez 17:00 smo prispeli v Marrakesh (1 milijon prebivalcev). Na cestah je bil totalni kaos. Table za kamp nikjer. Da bi šli proti centru in našli kakšen poceni hotel smo obupali ko smo videli, da je promet zelo divji. Tako smo ustavili nek taxi, Andrej je šel v taxi, da bi ga pripeljal do kampa, mi pa smo vozili za
njim. Tudi taxist ni bil uspešen z iskanjem kampa. Končno pa smo dobili namig, da je kamp ca. 10km iz mesta proti Casablanci.

Ponovno smo malo čez 18:00 doživeli popolni mrk na cestah in ulicah. Seveda so vsi odšli domov jest in smo tako lahko veliko lažje prišli do kampa. Kamp nas je popolnoma razočaral. Kot bi zagradili neko veliko makedamsko parkirišče, postavili sanitarije in malo trgovinico. Edina dobra stran kampa je bila, da se je v trgovini dalo dobiti mrzlo pivo in da je imel kamp taxi kombi.

Marakeš – čarobno mesto

Okoli 11:00 smo se s taxijem iz kampa odpravili v center Marakeša. In res tako kot večina misli o Marakešu, mislimo tudi mi. Marakeš je mesto z najbolj noro energijo. Mislim, da je čarobno, kot iz pravljice. Povsod vre, medina polna stojnic in trgovinc, ljudje prijazni, in trg Djemaa el-Fna, s sokom iz sveže stisnjenih pomaranč in vsega ostalega. Tu so tudi starčki s kačami, opicami, razni glasbeniki, … Noro in močno priporočam!

Midva sva ves dan hodila po medini in se samo čudila! Marakeš priporočam tudi za nakupovanje, vendar so začetne cene vsaj 5- krat previsoke. Da si neizprosen pogajalec tu pomeni veliko. Ko pade noč na mesto se na trgu začne prodajati hrana, povsod je polno pouličnih umetnikov in seveda tudi cel kup turistov.

Marakeš je čaroben tako podnevi kot ponoči.

V kamp smo se vrnili okoli 11:00, spili še eno pivo in došli spat.

Gorske vasi pod Toubkalom

Zjutraj smo počasi pospravili našo kramo. Avto je bil že prejej poln, saj smo nakupili že precej krame in tudi precej vode smo imeli vedno s seboj. Odpravili smo se proti vasi Imlil , izhodišče za Toubkal (4167m).
Sredi dneva smo prispeli v vas. Našli smo nek kamp. Postavili šotore in začeli lenariti oz. počivati za nasljednji dan. Imlil leži na nadmorski višini ca. 1700m. Ozračje tu je bilo zelo sveže in ob večeru je bilo že
precej hladno.

Toubkal dostop do Refuge

Po zajtrku smo se odpravili proti koči CAF (club Alpin Francais) Refuge (3102m). V vasi Imlil lahko najameš vodiča in mulo, vendar je pot enostavna in mi nismo imeli potrebe po tem. Do koče je 10km
dobre peš poti za katero naj bi potrebovali ca. 6 ur. Ob opazovanju okolice smo hitro napredovali in prišli do koče v dobrih 4-ih urah ob 13:00. Simon in Jasna sta se odločila, da takoj poskusita osvojiti vrh, midva pa sva vrh načrtovala za nasljednje jutro. V koči so nekakšna skupna ležišča, možna je uporaba plina za kuhanje. S seboj smo potrebovali spalne vreče, vodo in hrano. V glavnem koča je urejena super,
bolje kot marsikatera koča v naših hribih. Postajalo je že pozno, Simona in Jasne pa še nikjer. Na srečo sta se tik pred temo vrnila, seveda z vrha Toubkala. V koči smo si skuhali riž in se zgodaj odpravili spat.

Toubkal

Ob 6:00 sva z Andrejem vstala, se napravila in odpravila proti vrhu. Dan je bil jasen in ne preveč mrzel. Od koče do vrha je 1km poti in več kot 1000m višinske razlike. Pot je precej strma, rahlo razsuta in okolica vedno ista. Tako, da smo poleg malo kondicije potrebovali predvsem ogromno motivacije. Na vrhu naju je pričakal odličen razgled. Kljub temu sva se kmalu podala nazaj v dolino, saj nas je čakala še pot do Imlila. Za pot od koče na vrh Toubkala in nazaj do koče sva potrebovala dobre 4 ure. Pri koči sta naju čakala Jasna in Simon in po kratkem počitku smo jo skupaj odbrzeli proti Imlilu. Vedeli smo kakšen del poti (10km) nas čaka, a se je kljub tem pot neskončno vlekla. Zadnjo polovico poti nas je osveževal rahel dež. Utrujeni in mokri smo bili zelo veseli, ko smo zagledali naše šotore. Po toplem tušu je večerja tagin kar padla v naše želodčke in utrujeni smo kmalu zaspali.

Atlantik

Zjutraj smo odbrzeli proti Atlantski obali. Seveda nas je cesta vodila nazaj skozi Marakeš in šele nato proti Essaouiri. Pri Marakešu so nas zaradi prehitre vožnje vstavili policaji. To se je zgodilo že nekajkrat prej, vendar zaradi našega neznanja francoščine se nismo mogli sporazumeti kako in kaj, in tako smo jo do
sedaj odnesli le z opozorilom. Tokrat je bilo drugače. Globa je bila 400 Dh. Pogumno sem vprašala, ali je mogoče, da mi plačamo njemu (policaju) 100 Dh. Po zelo čudnem pogledu, nam je postavil ceno, seveda
samo za nas, 200 Dh. Tako smo bili vsi zadovoljni. Vožnja proti obali je bila precej dolgočasna. A ko smo zagledali morje je bilo vse poplačano.

Essaouira je zelo prijetno mestece. Popolnoma v beli barvi.

V Essaouiri smo takoj našli kamp, postavili šotore in se odpravili na plažo in v mesto. Morje je tu precej hladno in tudi razburkano. Zato smo za današnji dan opustili misel na kopanje in se raje odpravili raziskovati medino. Medina v Essaouiri je spet drugačna kot vse prejšnje, a vredna ogleda. Najbolj nora je ribja tržnica. Tu lahko vidiš neverjetna morska bitja.

Uživanje v Essaouiri

Dopoldne smo si privoščili hiter skok v mrzlo morje. Nato pa smo odšli na ribjo tržnico. Tu pokažeš katero ribo želiš jesti in ti jo takoj pripravijo na žaru. Zelo okusno! Nato sem si jaz privoščila hammam.
To je zmes neke blage savne, masaže, praskanja,… . Skratka, tako te razvajajo, da bi si to moral privoščiti vsak. Seveda je hammam ločen za ženske in moške. Sledilo je ponovno potepanje po medini in ponoven
obisk ribje tržnice. Našla sva tudi ribjo dražbo. Noro, kakšni morski psi in ostale čudne živali.

Mali Asilah

Zjutraj smo se odpravili ponovno na pot. Odbrzeli smo mimo Casablance, Rabata do mesta na severu Atlantske obale Asilah. Vozili smo se cel dan, kljub temu, da so na tem delu Maroka avtoceste. Proti večeru smo prispeli v Asilah. Vreme je bilo čudno. Kjub temu da na Atlantski obali vedno močno piha, je bilo tu še močno oblačno.

Konec čarobnega Maroka

Ponoči in zjutraj je rahlo rosilo. Zato smo spakirali stvari, se odpravili na ogled medine in nato proti Sredozemski obali Maroka. Medina v Asilahu je bila v modro beli barvi. Bilo je jutro in ulice so bile še prazne. Občutek hoditi po res lepi medini, prazni, je bil izvrsten. Iz obzidja medine se je odpiral pogled na obalo in razburkano morje. Mogoče je bil pogled na medino, ulice, obalo, morje, ravno zaradi slabega vremena, tako čudovit.

Ko smo prispeli na Sredozemsko obalo Maroka je bilo vreme še slabše. Zato smo sklenili, da se odpravimo kar v Ceuto in na trajekt. Sonce in toplo morje smo upali, da bomo našli v Španiji.

V večernih urah smo prispeli v Algeciras. Takoj smo nadaljevali z vožnjo proti kampu pred Malago.
Kamp smo našli okoli 22:00-ih. Vendar je bil sredi betonske soseske in niti slučajno ni bil podoben kampu. Zato smo se odločili, da nadaljujemo dolgo pot proti že znanemu kampu v Alicanteju.

Konec čarobnega Maroka

Ob 3:00 zjutraj smo močno utrujeni prispeli do že znanega kampa za Alicantejem. In kot zakleto nas zaradi pozne ure niso spustili v kamp. Odpeljali smo se v še dva okoliška kampa in povsod je bilo enako. Zato smo bili primorani prenočiti kar na plaži. Okoli 7:00 smo se prebudili in odšli v kamp. Nato smo cel dan
poležavali na plaži. In nabirali moči za naporno vožnjo proti domu.

Vožnja Španija, Francija, Italija

Ves dan v avtu. Okoli polnoči smo utrujeni zaspali v avtu nekje v Italiji.

Ljubo doma kdor ga ima

Po nekaj urni vožni smo vsi srečni prispeli nazaj v Slovenijo. Seveda je bila prva obvezna postaja picerija Čuk v Postojni. Nato pa na Gorenjsko.

Koristni napotki za Maroko:

• Denar v Maroku: 1 Dh = 21,00 Sit oz. 1 Eur = 10,844 DhDenar je najbolje menjati v bankah ali na menjalnih avtomatih (bankomat).
• Hrana in pijača: Priporočamo razno razne tagine, kus kus, solate, brochette (ražnjiči), … Na ulici so odlične nekakšne palačinke, sladkarije, … Ob atlantski obali je odlična morska hrana. Sadje je odlično: pomaranče, mandarine, limone, banane, melone, grozdje, jabolka, suhe fige, dateljni, … Za zajtrk smo navadno jedli jogurte, sir, jajca, marmelado, eurokrem, sadje, … Najboljši je sok iz svežih pomaranč in metin čaj.
  Skratka hrana v Maroku je odlična in poceni. Pitno vodo smo kupovali. Želodčnih in prebavnih težav nismo imeli, res pa da smo običajno po jedi napravili požirek žganja.V večjih nakupovalnih centrih, na obrobju velikih mest je možno kupiti alkohol. Vendar za nakup potrebujete potni list. Mi smo to poizkusili le pri Rabatu.
• Prenočišča: Mi smo vedno spali v kampih. Teh je po Maroku dovolj in večina jih je dobro urejenih. Cena je ugodna. V najdražjem kampu smo plačali za avto, dva šotora in štiri osebe ca. 10 Eur. Za primer: v Španiji je bila noč v kampu za avto, dva šotora in štiri osebe ca. 40 Eur.
• Bencin: Bencinskih črpalk je veliko. Cena diezla je ca. 7,5 Dh. Na večini črpalk je tudi avtopralnica.

• Proračun: Po osebi smo zapravili ca. 800 €. Tu je vključen ves bencin, cestnine, trajekt, spanje, hrana, nakupi, …, skratka vse. Prevoz
  (bencin, cestnine,trajekt) nas je stal ca. 270 € In midva (jest in
  Andrej) sva porabila vsak ca. 250 € za nakup nakita, usnjenih
  taburejčkov, luči, odej, bobna (tam-tam), fosilov, … .

MAROKO RES PRIPOROČAMO!!!

Avtor članka: Vanja Eržen

Potovanje trajalo od 29. septembra do 21. oktobra 2006

Tagi