Med dopustom v Premanturi, smo si vzeli tudi trenutek sli dva, da smo ponovno okusili čer plezanje. Plezališče Vintjan / Vinkuran se nahaja v bližini Pule in je zaradi sence tekom celotnega dneva idealno poletno plezališče.

Pri plezanju so do izraza prišli bolj otroci. Naše plezanje je trenutno še vedno v zatonu!

Tagi

Končno smo obiskali “novo za nas” plezališče o katerem vsi govorijo  v superlativih. Kompanj leži v bližini Buzeta, ki je dobrih 20 km oddaljen od meje. Plezališče ni primerno za začetnike (če plezate do 6a) je pa “čudovito” za one malo bolj pridne. Sam se trenutno bližam bolj prvi skupini, vendar sem vseeno po dolgem času užival na polno.

Tagi

Korzika je idealna za plezanje dolgih smeri: Col de Bavella, nad dolino Restonice, … Skala je v glavnem granit, na severu se da dobiti tudi apnenec. Dober vodniček je pred časom izšel kot priloga pri Planinskem vestniku: Gore med nebom in morjem.

Na Korziko pa  nismo prišli plezat na štrik, temveč se preiskusit v balvanih na rtu Punti di Capinero. Balvani so 5 minut s kolesom odaljeni iz kampa in so lepo dopolnilo dopustniškemu življenju. Prvi vtis je bil vauuuuu. Granitni bloki, kamor ti seže pogled. Nekateri so že prav zavidljivo visoki, da si padca ne smeš privoščiti.

Vodniček je praktično neuporaben, saj se izgubiš med vsemi kamni. Tako smo si našli svoje linije, da so nam pošteno zacveteli prsti. Kakšen balvan je lahko tako previsen, da si misliš da se ne boš zvlekel čez. Vendar kar gre, saj granit res popa.

Lušten je tak dopust.

Plezali: Simon, Iztok, Vanja, Jst.
Vodniček za balvansko področje pobran iz www.coronn.com

Tagi

Kaj se spomnijo! Naborali (kot se spodobi za športno plezanje), so 225 metrsko smer po enem izmed največjih jezov v Evropi. V gostilni plačaš mali prispevek in v zameno dobiš lojtro, da se povzpneš do prvih grifov.

Več informacij:
Diga del Luzzone 1609m – Video, Panoramska slika

Tagi

Pa smo šli še malo v hribe. Ker se z Davidom še nisva navezala na štrik, sem v ta namen izbral Viktorjeve smeri v Jermanovem turnu. Cilj je bil splezati vse 3 v enem dnevu, saj je slika stene ponujala lepo plezarijo.

No pa ni vse lepo, kar se sveti. Že dostop oz. sestop do stene je kr nekaj. Plezala sva Samo za norce in konje. Skala je razen parih delov, krš. Vidi se, da smer išče težave, kar je skregano z logiko (3 raztežaj). In ko sva prišla na vrh, nama tudi na misel ni več prišlo, da bi se še enkrat spustila po razsutem melišču do stene.

Obstajajo boljše stene!

Tagi

Dolina reke Glinščice s svojimi številnimi stenami predstavlja tradicionalno plezališče Tržačanov. Sektorji se vrstijo po celi dolini. Nabralo se jih je že 20 in to s preko 300 smermi, od katerih jih je večina ocenjena do 6b. Več o smereh na plezanje.net.

Še pred časom sem obiskal sektor D (Piccola ferrovia – Na štrjeki), ki me ni presenetil. Povsem drugače pa je v sektorjih na vasico Bagnoli (Boljunec). V sektorjih S (Izlca) in R (grabčeva stena) so lepe previsne smeri. Mogoče jim manjka samo kakšen meter. Pa še pretirane gneče ni.

Priporočam!

Se par slikc fotogeničnega Mičota.

Tagi

Za praznike (1. maj) sva se namenila obiskati južni del Italije. Potrebovala sva malo oddiha, sonca in veliko plezanja ter toplih dni.

V soboto 26.4. sva ob 6:00 odbrzela iz Kranja, mimo Benetk, Bologne, Firenc, Rima in še malo (ca. 150km) naprej do Sperlonge. Po dobrih 10-ih urah vožnje sva prispela na cilj. Zakrožila sva malo po okolici Sperlonge, nato pa se ustalila v kampu Nord Sud. Od plezališča sva bila oddaljena ca. 10km.

V nedeljo zjutraj sva se že popolno neučakana odpeljala do plezališča. Parkirišče je ob cesti, nato sva se po 278-ih stopnicah spustila na peščeno plažo. Ob čudenju kdo je zgradil vse te stopnice sva izvedela na plaži, ko naju je ujel zapečen italijan in zaračunal 2 Eur na osebo za uporabo stopnic.

Prvo plezališče je na desni strani, smeri so rahlo do kar precej previsne. Vendar večina smeri katere sva plezala (od 5c do 7a+) se nama niso zdele kaj preveč lepe. Zato sva se kmalu odpravila kakšnih 100m v levo kjer je znamenita jama “grotte” o kateri sva slišala že marsikaj.

In res, ko prideš v jamo se najprej moraš kar vsesti za par minut. Jama je ogromna, vse tako visi, da ti sprva sploh ni kaj dosti jasno, kapniki so nori. In že prva smer je obetala veliko res lepe plezarije. Večina smeri poteka tako, da je smer dolga 10 do 20m in so ocenjene nekje od 6a pa do 7a. Nato ko vpeš štant imaš možnost plezanja še nadaljnih 5 do 15m in je nato skupaj ocena celotne smeri od 7a do 8a. Za najmočnejše pa obstaja možnost plezanja še naprej od tretjega štanta na robu jame in ocene so nekje od 8a naprej.

Vsaka smer katero sva plezala v jami naju je presenetila po svoji lepoti. Vse so tako zelo plezljive. In ko mi na začetku ni bilo jasno, da je lahko takooo previsna smer ocenjena 6b, sem kmalu ugotovila, da je vse to res in da tako lepe smeri res težko najdeš.

S plezanjem v jami sva nadeljevala še v ponedeljek in torek. Vsak dan sva si po plezanju privoščila kakšno urico poležavanja na plaži v topli mivki in to tudi zato, da sva vsa izmučena zmogla vseh 278 stopnic nazaj v breg.

Po treh dneh intenzivnega plezanja so se nama roke vlekle že po tleh, zato sva odbrzela še na pohajkovanje po Rimu.

Še par nasvetov za plezanje v Sperlongi:

Baje malo naprej od stopnic poteka kar lepa pot do plaže – seveda brezplačno. Sperlonga je predvsem znano kot najboljša plaža blizu Rima. Zato je bilo za vikend kar precej gužve (ne v plezališču, pač pa v mestecu in v kampu). Tudi cene so podobne nekemu zelo turističnemu kraju (malo pivo 0.33l je v lokalu 5 eur). Opozorilo: če se boste odpravili v Sperlongo je plaža, na kateri je jama, znana kot “guy beach“. Mislim, da to vse pove in če boste sami moški zna biti kar pestro.

Za pot do Sperlonge je najpametneje upoštevati kar “Via Michelin“. Skupno so se kilometri v najinem avtu povečali za 2070km. Stroški prevoza (goriva in cestnin) so na avto ca. 280 Eur.

Del vodnika za področje Sperlonga, 3,3 MB

Rim

30.4. sredi dneva sva prispela v kamp Tiber na obrobju Rima. Najprej sva postavila šotor, takoj nato pa se napotila v center. Res je dobro, da iz kampa vsake pol ure vozi brezplačni avtobus do vlaka, kateri je vključen v metro in te pripelje direktno na Piazza del Popolo.

Vse popoldne sva pohajkovala po ulicah Rima in ker sva bila tam že drugič sva najbolj oblegane znamenitosti izpustila oz. sva le na hitro šla mimo. Vsekakor pa sva morala vreči kovanec v Fontana di Trevi, da se bova še kdaj vrnila v prečudoviti Rim. Nadvse zabaven je bil obisk Piazza San Giovanni, na katerem je vsako leto za 1.maj Primo Maggio music festival. Tako sva doživela pravi woodstock. Če boste kdaj v Rimu za 1.maj, je obisk omenjenega trga obvezen.

Za počitek med vožnjo proti domu, sva se ustavila še v Sieni in San Gimignanu.

Tagi

Ceredo – Tipično italijansko plezališče, kjer je več previsov kot plat. Ob 5:30 smo se (Anja, Žiga, Andrej in jest) iz Kranja podali proti Veroni oz. Ceredu. Po slabih štirih urah vožnje (seveda s postankom za kavo), smo se že pretegovali na parkirišču pod plezališčem. Kjub napovedanemu soncu, ga mi nismo videli nikjer. Ampak bo pa za plezanje bolj ugodno, da ne bo prevroče. In res ni bilo – prevroče namreč!

V plezališču nas je presenetila gužva. Polno italijanov – povsod in nonstop govorijo. Zato smo se po parih smereh odločili, da se sprehodimo do zadnjega sektorja (kamelja glava), kjer je bilo precej bolj mirno.

Nedelja je bila precej bolj sončna! Tudi italijani so bili znosnejši ali pa smo se jih tako hitro privadili!

V glavnem plezariija v Ceredu je fantastična. Skala je v primerjavi izpred parih let precej bolj zlizana. Venda še vedno super. Kakšna ocena bi lahko bila za kakšen plus višja. Smeri so pa precej vzdržljivostne (vsaj naše mnenje je tako). Plezališče se lahko pohvali z res odlično opremljenostjo.

Dostop: viamichelin ponudi podroben zemljevid. Tako je res preprosto. Kilometrov je slabih 400, časovno pa nekje od 3 do 4 ure. Stroški prevoza na avto so ca. 100 Eur. Do Arca imate še uro vožnje (60km) čez »hribe«. Tudi to pot najbolje pozna viamichelin.

Spanje: pred parimi leti smo spali na travnatem platoju malo pred plezališčem na levi strani ceste (trenutno zagrajeno). Sedaj smo se odločili za malo bolj »udobnejšo« varianto. V vasi Ceredo je picerija Gavinel (edino prenočišče v vasi) tel. 0039/045/7535084. Mislim, da je pametno rezervirati sobo, vendar je to mogoče le po telefonu in seveda le v italijanščini. Sobe so res skromne, kopalnica je skupna, za hrano pa je najbolje imeti kar gorilnik in makarone. Saj na izgled picerije ne vem kaj bi se tam dalo dobiti. Cena je 10 Eur na osebo na noč, obvezne so spalne vreče. V sobi ni nite ene rjuhe ali deke ali česa podobnega.

Skupna ocena: V glavnem plezariija v Ceredu je fantastična. In se izplača tudi le za vikend!

Plezalni vodnik Ceredo, PDF format, 3,3 MB

Tagi

Plezanje na Hvaru, Pod Stine

Plezalna bodočnost Dalmacije je zagotovo Hvar. Že sedaj je narejenih 5 plezališč z možnostmi za vsaj polovico 3 mestne številke.

Prvi letošnji malo daljši dopust. Zaradi vsega kar spada zraven k selitvi (beri: naredi takoj ker kasneje se ti ne bo dalo) se nam je dopust nekako izmuznil za letošnje leto. Saj so bili kakšni podaljšani vikendi sam da se mi nikamor ne bi mudilo pa ni bilo. No če se mi pa že ni mudilo sem imel polno glavo odločitev: kakšne ploščice nama bodo všeč, kakšen dimnik sezidati, …)

No pa to je že zanama, zdej gremo plezat.

Da bi šel na Hvar sem imel v glavi že kar nekaj časa. Predstavljal sem si ga v septembru, zjutraj skok v morje, nato plezanje, pol pa poležavanje pod kakšnim borovčkom. Ker septembra ni blo časa smo šli na Hvar za 1. november. Zbrala se nas je kar prijetna druščina. Res je da smo bili malo ločeni, sam smo pa vsaj na obiske lohka šli za dolg cajt. No v glavnem smo mi hodil k Levču, Robiju, Vanji, Mateju ter Tini k so mel bolš pir (aprtma). Aja mi pa smo bli: midva z Vanjo, Gipsi, Katja (Kača), Brla, Tajda.

Plezalno se ravno ne morem pohvaliti. Poznalo se je polletni iztop iz plezanja (do začetka maja pa do Hvara mi je uspelo plezati samo 6x) sam smo pa tolk bl užival saj smeri in ambijent je res fajn. Uspel mi je narest far fajn fotk v plezališču POD STINE. Drugače pa imajo toliko potenciala, da je res škoda ker nismo kupli Sunčani Hvar. Kar me malo moti je keširanje Slovaka v Šuplji stini. Upam da ne bo šlo vse v pivo in da bo šlo večino v svedre.

Drugače pa bom z zvezdicami označil katera plezališča so OK. Vsa plezališča na Hvaru sem zbral iz Splitske strani in spravil v PDF. Prav tako tudi vozni red trajektov. Upam da ga ne menjajo vsako leto.

• VELIKA STINIVA: ***** (mišljeno za sektor A), obstaja še veliko možnosti na drugi strani kanjona
• ŠUPLJA STINA: **** dolge, lepe smeri, obvezen obisk čeprav plačaš 3 EUR
• STRAČINE:
• MILNA: pravjo da je zlo fjn
• POD STINE: *** fajn ambient, premalo smeri saj se jih polovico začne v vodi, drugače zelo lepe, možnosti ogromno

Plezalni vodniček Hvar, PDF 885 KB

Tagi

Za veliko noč (7. – 8.4.2007) smo se odpravili na plezanje v Kalnik. Kalnik leži malo nižje od Varaždina. Že takoj nas je pogled na pokrajino presenetil. Vajeni smo Istre, Paklenice in podobnih hrvaških plezališč, tu pa je bilo vse malo drugače. Gričevnata pokrajina, vaške ceste, sadovnjaki in vinogradi, tudi ljudje so precej drugačni. Kot bi čas zavrtel nazaj v Jugoslavijo. Vse tako preprosto in prijazno.

Plezališče Kalnik leži nad vasjo na gričku. Posamezni sektorji so zelo skupaj, vmes pa so ruševine starega gradu. Grad je bil zgrajen v začetku 14. stol. in je bil v uporabi vse do sredine 17. stol.

V plezališču je več kot 120 smeri od ocen 4a – 8b. Vse so dobro opremljene. Glede ocen pa bi vsak lahko kaj povedal. Prenočevanje je mogoče v planinskem domu, ki stoji zraven (cena: 55 Hrk z planinsko izkaznico oz. 105 Hrk brez izkaznice). Vendar takoj pod plezališčem so lepi travniki, kjer lahko postaviš šotor. Pitna voda pa je na parkirišču.

Vsekakor obisk priporočam!

Avtor članka: Vanja Eržen

Tagi

Gornji Ig, sektor A, Foto: Simon Bakovnik

Plezanje vedno v istih plezališčih in istih smereh ti da občutek da napreduješ, toda ko greš v nepoznane smeri z drugačno skalo takoj občutiš kje si.

Pravo plezanje se pokaže v plezanju na “sajt” in do konca. Kranjčani radi rečemo “na dilo”! In ko imaš ta občutek povezan z vsemi členi plezanja se ti plezanje pokaže kot igranje z grifi in uspehi se vrstijo smerjo za smerjo. Kar moraš paziti je, da ne izgubiš tako težko prigaranega občutka!

Priporočam naslednja plezališča:

• Osp in Mišja peč (brez primere na Slovenskem),
• Črni Kal (staro plezališče s parimi novimi dodatki Betke),
• Vipavska Bela,
• Senica (novo plezališče nad Tolminom),
• Kal – Koritnica (za začetnike),
• Trenta (dopustniško, baje prevrtano – upam, saj je bilo že kar malo nevarno tako kot Iški Vintgar),
• Lutne skale (lepo senčno plezališče),
• Strug (osebno ničkaj pretresljivo, mogoče nisem imel sreče z smermi),
• Gore (prvo plezališče, kjer sem podelal vse smeri),
• Završnica (lepo, zelo malo obiskano zimsko plezališče),
• Gorje (za pop. obisk), Bodešče (spesifično, vendar so nekare smeri zelo lepe),
• Bohinjska Bela (brez primere na Gorenjskem),
• Kupljenik (škratova dežela),
• Bitenj potok (lepe dolge smeri),
• Bitnje (včasih smo več zahajali, osebno zelo lepo plezališče),
• Peč (nič posebnega),
• Bohinj (pod Bellevijem že itak znano za začetnike, letos me je pozitivno presetila Skalca),
• Dovžanova soteska (šele ko sem postal lokalec sem opazil odlične prednosti),
• Preddvor (klasika),
• Retovje (ko si navajen previsov),
• Iški Vintgar (nevarno),
• Gornji Ig,
• Logarska dolina (dopustniško),
• Burjakove peči (lepo nad 6c),
• Kotečnik (takoj za Ospom),
• Vransko (za čiste začetnike),
• Pod Reško planino (zelo lepo, za začetnike in dobre plezalce).

Sigurno je v top listo potrebno dodati še par plezališč, vendar jih še nisem uspel obiskati. Par plezališč, ki pa jih ne bom omenjal si pa zagotovo ne zasluži uvrstitve v vodnik. Me prav zanima kakšne kriterije upoštevajo pri Sidarti!

Evo par slik iz znanih plezališč Slovenije.

Tagi

Prvi Boreal climbing day se je odvijal v Bohinju, kjer je Promontana obiskovalcem razkazala 5 modelov plezalk Boreal.

Na lepo sončno soboto smo se jest (Vanja), Kaco (Boštjan Pogorevc) in Borut dobili v plezališču Pod skalco v Bohinju. Namen je bil poizkusiti 5 modelov plezalk Boreal in seveda vse to prenesti tudi na ostale plezalce in seveda plezalke. Vendar se je, zaradi precejšnje vročine, testa udeležila le še peščica drugih. Tudi slavna brata Marenčeta (Anže in Tine). Mislim, da smo vsi prisotni ponovno potrdili, da sta modela Boreal Crux in Boreal Pyros najboljša. Druženje se je ob pivu zavleklo pozno v noč!

Vse to so nam omogočili krasni španci iz Boreala in seveda Promontana.

Film Boreal day by Promontana
Avtor: Tine Marenče

Tagi

Konec junija smo se na vroč dan jst, Mičo in Bobnar odpravili pogledat kako plezajo v sosednji Avstriji natančneje v plezališču Finkenstain. Najprej nas je združil “kofe” v Tržiču, nato pa nas je pot čez Korenjsko sedlo vodila da Finkenstaina. Moje prvo pravo plezanje po zvinu gležna. Kar nekaj časa sem se lovil, ko nisem vedel kam in kako naj stopim. Mesec nedela mi je pustil sledi.

Vročina je pritisnila, tako da si že od brezdelja švical. Nujno smo potrebovali senco. Jaz brez blazinc (pojedla jih je vroča skala), onadva pa še z polno energije smo se odpravili v malo senčni sektor, kjer vročina popustila.

Vsem je šlo po mislih samo eno. Jezero Fackersee, da ohladimo preglete ude. Pasal je, kot že dolgo ne, pa še oči smo si spočili na mladih puncah.

Tagi

Ko smo ugotovili, da smo v Sloveniji več ali manj podelali možnosti za nove plezališča, smo se odpravili v južnejšo Hrvaško, ki še danes ni izkoristila 1% svojih naravnih možnosti.

Najprej sva bila par dni sama z Mičem. Obiskala sva Markezino gredo, Brelo, Dalmatinski san pa nama je odnesel jutranji dež in poslapšanje vremena. To da ko piha burja je najbolje obiskati Marjan sva že vedela, toda sva vse eno odšla še enkrat v Markezino gredo, kjer sva se pa kvečjemu lahko držala za tavelke oprimke, saj te je iz malih odpihnilo.

Za vikend sta naju obiskala Simon – Bako in Jasna (mladoporočenca) in dan se je ob enki hitro zavlekel v pozno noč. Naslednji dan smo se borili v Marjanu, za konec pa še v Trogirju.

Bilo je lepo!

Foto: Simon Bakovnik

Tagi

V zadnjem času je nasproti Bohinjske bele, iz samotne, pozabljene skale, nastalo plezališče, ki bo marsikoga zasvojilo. Par nas je že takih. Največ dela imajo plezalci, ki obvladajo težavnosti od 7a do 8a.

Pred parimi leti je Mitja ob besedi “Kam gremo plezat” predlagal “Kuplenk“. Vsi smo se mu smejali pa kva bomo delal tam, če so sam tri smerce, pa še od teh je najlažja 6c+. Še za ogret se ni!

Leta so minela in mi radi plezamo še zdej. Nismo glih nevem kakšni profiji smo pa zavedni plezalci, ki se vsaj enkrat na teden podamo v okoliška plezališča. Vsi smo že kr mal siti vedno istih smerc, zato smo takoj podprli Mitja pri ureditvi Kupljenka.

Dela so se začela v začeteku maja 2005. Najprej je nastala Rumba (6c+), nato še Samba, vmes pa še Nova era. Sam sem prvič prišel v Kupljenik šestega maja in se stresel v vseh smereh. Težava je bila, da se nisem mogel ogret. Sej 6b+ bi ze mogl posajtat, sam ne v “Kuplenku”. Tuki so smeri mal “tricky“, tko da moraš vedno iskati za pravo kombinacijo. Sej to je glih čar plezanja. Ko jo pa enkrat najdeš pa sam še uživaš, uživaš in uživaš.

Začetnim smerem se je skoraj vsak dan pridružila kakšna nova. Tokrat sem tudi jaz dal pečat “Kuplenku” in zavrtal svedrovce v smereh Ča-Ča-Ča (6b+) in Teden mladih (6b). Ne bom trdil, da sta poslastici, sta pa smerci med najlažjimi v plezališču.

O plezališču se je vedno več šušljalo in plezalci so kar spraševali, kje je ta “Kuplenk“. Vedno več je bilo plezalcev, smeri so bile vedno manj prašne in na sploh je “Kuplenk” postal to kar plezalici iščemo: dolge, vzdržljive, lepe in naravne smeri.

Vsakdo, ki je bil tam gor, v škratovi deželi, verjamem, da se bo še vrnil na kar je Mitja zelo ponosen. Samo škrate pa puste “prmiru”.

Plezališče Kupljenik PDF, 167 KB

Tagi

Malo pred zelo znanim plezališčem Bitnje se je skozi čas ustvarilo kakovostno plezališče, kjer prevladujejto plate, luknjice pa tud kakšen previs se najde. Nasploh je plezališče vredno obiska pa še mir je saj ga večina plezalcev na poti v Bohinj izpusti.

Prvič sem obiskal plezališče Bitenj potok ravno, ko je izšel vodnik Plezališča Slovenije (v2). Notri so bile vrisane dolge in po ocenah meni kot pisane na kožo.

Pa ob prvem obisku ni blo tako. Smeri sploh ni bilo oz. niso “še” obstajale. Kako je to možno mi še sedaj ni jasn. Da se to zgodi v Sloveniji, ki je prava plezalna dežela pa še manj. Tisti, ki je odgovorn za to, ga je močno “u kamn”! In tko nismo sm pršli sigurn ene par let dokler ni spet Mičo reku, da je Betka opremila smeri in da je ful fajn.

Pa je res, ne boste verjel! Res, da se moraš ogreti v Y (6a+), samo pol se pa začne. Ta lepa (6c) te ne spusti do vrha, če ne daš vsaj malo od sebe. Povhova (6b+) se bohoti s svojimi šalcastimi previsi, Beštja je pa nasploh nora smer še posebej zgornji del, kjer plezaš ves čas po poki, ki se v višini štanta izgubi. Noro! Vse smeri imajo platasti značaj, sam grife se pa kr da najdt. Nasploh je plezarija uživanje.

Mitja, ne bi bil Mičo, če nebi tudi sam prispeval k razvijanju Bitenj potoka. Navrtal je 7 novih smeri, ki so tudi uvrščene v novi vodnik Plezališča Slovenije (v3), tako da ima sedaj centralni del že 21 smeri po večini dolge več kot 25m. Več kot dovolj za resen trening.

V plezališču obstajajo tudi večji balvani po katerih so speljane smeri (večinoma lažje). Te smeri niso ne vem kaj (kratke, prašne, bolderske) so pa primerne za umik iz poletne pripeke.

Ažurno stanje smeri na www.plezanje.net.

Tagi

Sredi zime, ko smo se eni spuščali po zasneženih pobočjih, so drugi brusili prste po visokih kamnih (balvanih). Najbolj vztrajna sta bila Rok (Bula) in Matjaž (Majk), ki si zaslužta vse pohvale.

Na ferajnu se je začelo govoriti da se nad Tržičem nekaj dogaja. Pravzaprav, da so odkrili no bolje rečeno očistili balvane v Podljubelju.

Pa smo šli pogledat in to prav z avtorjama skoraj vseh problemov. Bilo je mrzlo jutro, ko smo se dobili na Kokrici. Obvezni kafe in že se peljemo mimo Tržiča do Podljubelja. Balvani so takoj zraven ceste tako, da dostopa praktično ni. Prvi vtis, ko sem jih zagledal je nor: balvani visoki tja do 6m, raven iztek, rahlo previsni … to je TO. Brezar bi reku: To je igra!

Takoj sem začel. Najprej par zamahov za ogrevanje potem pa kar v Balanco (6a), ki je ze resen zalogaj če namesto grifa primeš led. Še ogrel se nisem je že Mike zategnu nov problem Kratko sladko (7c). Za naslednji problem mi je Bula predlagal Britvico (6c+). Če nisem 10 uletu iz prvega grifa ni nć. Šu sem do konca, sam uspeha pa ni hotl bit. Moja bera se je ustavila pri dveh uspešno splezanih problemih: Balanca in Žiletka (6a+). Med mojimi poskusi sta se oba avtorja pomerila še z Dahmer line (8a), kjer sta vidno napredovala.

Ko nismo več čutili blazinc (ali od mraza ali od skale), smo se še pogreli s turško kavo pri Ankelet in nadeljevali debato o plezanju.

POZOR! – V zadnjem času je prišlo do težav z lastnikom zemljišča, tako da so do nadaljnega balvani za plezanje zaprti. Škoda!

Tagi

V bližini plezališča Trenta ležijo številni balvani, ki so kot na lašč ravno prav veliki za poplezavanje. Problemov je cel kup in moraš bit kar taprav da jih lahko sploh plezaš, saj prevladujejo predvsem težji.

In tako sva se neke avgustovske sobote z Vanjo zapeljala pogledat to čudo. Vodnik sva dobila v sedaj že propadli reviji Grif. Ogrela sva se v prvem, ki leži nedaleč stran od plezališča. Mislim, da ima črko X. Balvan je ogromen! Tudi višina 5m je kar zavidljiva in ne smeš si privoščiti padca z vrha. Začela sva z teoretično najlažlimi najlažjimi, kateri že zahtevajo kar pravo plezanje in nadeljevala z malo bolj resnimi pri katerih si moral že kar pogledati za pravo kombinacijo. Balvanske ocene se močno razlikujejo od športno plezalnih. Nekako naj bi bilo tkole: balvan f6b ima gibe za 7a in tako naprej do f8b, ki si ga pa ne znam predstavljati.

Zame je bil že uspeh, da sem preplezal svojo prvo f6b, pa še ime je bil taprav. Če bi me kakšen neplezalec gledal, bi si mislil: Lejga tega cepca, ki leze “Cepca”.

Bouldering in slovenia, PDF 6,2 MB (eMula – naj se javi, z veseljem ga pripišem)

Ocenjevanje bolderjev

Tagi

Za ime Mišja peč je zagotovo slišal že vsak plezalec. Mišja peč še vedno drži sloves kot najtežje slovensko plezališče, kjer nimaš kaj praskati, če ne lezeš vsaj 6b.

Sam sem prvič prišel v Mišjo peč po dobrem mesecu plezanja leta 1999. Luka Zazvonil naju je s Bakotam iztrgal iz predavanj na faksu sredi februarja. Mrzlo je blo. Zakadla sva se v že takrat zlizano Pečenico (6b+) in utrjevala svoje boge majhne prstke. Če bi vsaj malo pomehkužen sem imel veliko možnost, da se mi zagabi plezanje. Cel dan sva visela (kolikor sva le mogla) v njej in ko sva splezala čez spodnji del brez pavze sva bila noro vesela. Seveda je takoj sledilo bridko razočaranje saj sva bila takoj v naslednjem metru navita in popadala na štrike.

Plezala sva vedno več in bolje. Zelo zgodaj sva okupirala Preddvor in se še pred predavanji na faksu dodobra naplezala, umila in najedla na študentske bone. To so bli časi.

Po slabih dveh mesecih od prvega plezanja v Mišji peči naju je Luka popeljal čez Medota. Oba sva bila presrečna ob prvi dolgi smeri. Seveda se nama še sanjalo ni o gibanju naveze, kaj šele o izdelovanju štanta, vozlih … Pa sam sej sva plezala kot druga in nama to kao ni bilo treba. Ostalo nam je še par ur do teme in spet smo bilo pod največjimi primorskimi previsi. Imel sem samo eno šanco v Pečenici, saj me je Medo kar pobral. Živčen sem bil! Kar letu sem čez vse detajle smeri. Ko sem vpel štant sem se zadru tako kot ta pravi plezalci. Vsi ta dobri so pogledali kaj se dogaja v tem koncu stene in kar nekaj mi jih je prišlo čestitat. Neprecenljivo!

Od takrat smo kar nekaj plezali v Miški, nikoli pa toliko da bi bil zelo dobro vplezan in bi se “igral” s smermi. Miška ne popušča in izvleče iz tebe vse če se nisi dovolj pripravil. Je čisto drugače kot sosedov Osp. Tam še lahko malo taktiziraš!

Tagi

Po uživanju v Paklenici – Pakli za Veliko noč je padel dogovor o ponovnem obisku tega plezalskega zabavišča v začetku novembra. Na ferajnu in po širni Sloveniji se je govorilo o množični invaziji. Na koncu pa se je izkazalo, da nas gre iz Kranjskega ferajna le borih 7, ampak teh tapravih.

Prostor baze sta določila bruderja Marenče (Tine & Anže), ki sta na popotovanje krenila že v četrtek zjutraj, mi delovci pa šele zvečer. Po nekaj urni vožnji, pot večina že pozna, smo presenečeni nad stanjem v Vesni, beri na pol postavljeni šotori, ob polnoči že pili zaslužneno drinko – PIR (Tine in Anže na ponovni neuspeh v Rajni). Ker smo dolgo v noč modrovali, kaj zlesti ta dan, se je noč zavlekla do zgodnjih jutranjih ur, a odločitev je bila soglasna: Tine, Anže, Bako, Mare: Nostalgijo v Aniča kuku – perfektna smer (6b), ki pa se konča neopremljena, torej pridejo prav frendi; Rozi, Vanja: Danaja ter Thuringer Weg v Stupu; Metka: športne smeri, kar po vrsti (8 smeri). Po celodnevnem plezanju – uživanju, smo se zvečer zbrali ob roštilju, standardni opremi! O količinah, ki smo jih zaužili kdaj drugič, verjemite nismo bili slabi.

Po naporni noči, sta Tine in Anže zopet sopihala v Aniču: Black magic women (6c, 7b+ je bila pa kar A0), ostali pa smo se spopadli z Stupom: padli so Turingerweg, Rebeka, z Bakotom pa sva se spravila v Brid za mali čekič. V tej smeri so obvezni potejpani členki! Na žalost Bako tega ni vedel, zoterej detajla ni zlezel, saj je ugotovil, da bo prste še kdaj potreboval za kakšna finejša opravila. Sam pa sem se z dobro potejpano desno roko le naužil strahot kajlanja členkov v poko, kar se mi je tudi obrestovalo z zlezenim 1. cugom. Nadaljevanje smeri sledi prihodnjič. Za popestritev sva zlezla še Rebeko (6b): zelo lepo plezljiva smer, s konstantno težavnostjo, ki se zvečuje proti vrhu.

Sobota: DEŽ
10.00 – igranje kart: ENKA+ PIR
13.00 – kosilo
14.15 – Hram + uspeh celotne skupine- ANŽE je zlezel 7bbbb/b+
17.00 dalje ENKA+ VOTKA

V nedeljo je sonce pokazalo moč in osušilo steno, tako da smo se OSAMLJENI podali ponovno v Stup, kjer je bil naš cilj zlesti Domžalsko (Rozi, Tine, Anže, Rozi in Vanja) in Švicarsko varianto (Mare & Metka). Slednja varianta je na koncu nenačrtovano prerastla v varianto Dosjeji X (prek Domžalske na Švicarsko do Pero(ta) in zopet v Domžalsko), ki pa je ne priporočam (psiho varianta).
Po plezanju smo se skusili še v prečkanju naraslega hudournika, ki se je srečno končalo s samo enim opranim nahrbtnikom in Anžetovim herojskim skokom. Pot domov je bila začinjena z dežjem in pico v Postojni.

Torej do naslednje PAKLE v večjem številu!

1. Rumena nula: centrifuga – menjava kart v smer ki poteka,
2. Črna mora biti izvana, črna na črno ne gre,
3. Baje goljufanje prepovedano – če se ne vidi sevedam bašite karte pod rit kolkr se da,
4. Če pišeš nad 300, se ti piše 0 – radelci, naslednja igra je klop (dvojno),
5. Na koncu se za nagrado pije; zadnji dobi največ, količino se določi pred igro (deci) kakšnega žganega,
6. V bolj ženski zasedbi je na koncu zaželjen striptis.

Besedilo: Marko Poženelj
Fotografije: Simon Bakovnik

Tagi

Ko se je konec septembra 2001 končevala naša pustolovščina s kolesom po Sardiniji, sva si bila z Rozijem na jasnem. Naslednje leto je na vrsti plezanje na Sardiniji. Najbolj primeren čas za nas so prvomajski prazniki, kandidati smo bili hitro štirje. Peljal bo Bakotov karavan, da ne bo težav s prtljago.

Če hočeš kupiti karte za trajekt po ugodni ceni, je to najbolje storiti precej pred odhodom . Takrat obstajajo t.i. Jackpoti, karte v paketu avto + 2 osebi s precej popusta. Za štiri plezalce in avto smo mesec pred odhodom preko interneta vplačali 60.000 SIT v €. Za dokazilo o plačilu smo si stiskali potrdilo o rezervaciji in plačilu in molili, da bomo s tem neuradnim listkom res prišli na trajekt. No, v Livornu res nismo imeli nobenih težav. Do Sarde (kakor domačini imenujejo Sardinijo) smo pripluli v poznih večernih urah. Kje spati, nam ne sme biti preveč problem, to smo se zmenili že kmalu. Sem pa tja v kamp, drugače pa bomo spali kar na prostem , okoli plezališč. Z roko pravice naj s tem izven sezone ne bi bilo problema.

No, prvo noč smo pristali na nekem travniku, nedaleč od Olbie (pristanišče na SV Sarde). Jutro, kot bi se zbudil na marsu. Sonce nabija, okrog nas divja pokrajina, par metrov proč trop ovac z dvema psoma ovčarjema, kot bi sanjali. Za bolj odtrgan občutek pa smo bili še popikani v dele telesa, ki nam jih ni zakrila spalka. Pri meni so bile to ustnice. Po zajtrku so že res močno srbeli prsti in končno smo se odpeljali proti prvemu območju, kjer smo imeli namen plezati.

Razgledna ploščad pribl. 400m nad morjem, za nami predor, pred nami pa turistično mestece Cala Gonone in cel zaliv Orosei, območje nacionalnega parka Gennargente. Pravljica v živo. Potrebni vertikale smo se podali v prvo plezališče, Kodula Fuili. Nekakšna zajeda iz morja v hribe, na robovih le te pa par sektorjev, ki so obljubljali obilico užitkov.

Vedeli smo, da je najboljši sektor nekje 20 min. hoje po “Coduli“, potem pa malce akrobacij desno navzgor in akcija. Ogrevanje v 6a+, nato pa nadaljevanje vsak po svoje v smereh, dolgih do 30m, kar pošteno previsnih, z obilo kapniki in luknjami.

Največja zabava prvih dni je bilo nočno spanje na prostem. Drugo noč smo se odločili prespati na ploščadi nad mestom.Ob pozni večerji smo bili deležni obiskov parčkov z avtomobili, ki se jim je zahotelo samote in so se zapeljali na rob ploščadi, kjer so kalili naš mir. Šele glasovi Metallice iz našega avta so jim bili zadostna protiutež. Ko smo šli okrog enajste spat, pa se je začela kalvarija. Ni bolj zoprne reči kot budnica v obliki debelih deževnih kapelj, katerih poki ti odmevajo v zaspani glavi. Ko smo se hoteli pospraviti v avto, je kapljanje ponehalo. Ravno nam je uspelo zaspati, ko je udarila že malo bolj obilna plohica. Nekaj se nas je skobacalo v avto, Juretu pa je bilo dovolj čepenje pod dežnikom ob avtu. No, tudi ta ploha se je na srečo spravila proč. Zopet sledi spanje. Ravno na začetku sanj pa spet, pok, pok, pok. Živci že čisto na koncu, šotora se nam v dežju ni dalo postavljati, pa smo čakali boljših časov kar pod kapljami. Tudi v avto se nam ni dalo spraviti.. Na srečo so res prišli suhi trenutki. Zopet sem zaspal. Ko sem se naslednjič zbudil od kapelj, sem imel občutek, da sem že naspan, da bo vsak čas jutro. Na vprašanje o položaju kazalcev na uri pa me je popolnoma zabil odgovor: “petnajst do dveh!” Sranje, kako kruta zna biti na videz čisto nedolžna noč. No, na srečo je bil to zadnji mokri vložek, kasneje je spanje trajalo pozno v jutro.

Drugi dan smo obiskali sektor Biddiriscottai, 20 min. hoje severno od Cala Gonone. Plezaš par metrov od morja, pod steno (nekakšna velika luknja v hribu) pa je obilica drobnega peska. Skratka, plezanje na plaži. Smeri so odlične, močno previsne, nekaj pa je tudi plat.

Selitev na jug otoka je potekala po mnogo kilometrov gorskih cest, čez prelaz 1000m nad morjem. Zelo lepa, celo zelena pokrajina (Sardo smo obiskali po deževnem obdobju) je bila kar hitro za nami, dobre volje smo prispeli v Barbagio. Tam se nahaja izredno zanimiva, slikovita dolinica blizu mesteca Isili. Vodniček nam je obljubljal 250 smeri vseh težavnosti. Dva dneva plezanja in spanja v tej dolinici sta bila res posebna. Premagovanje previsov na obronkih doline, pod nami pa so se pasle krave in konji. Idila, katero priporočam vsem obiskovalcem Sardinije!

Smeri v Isiliju so fantastične. Razne luknje in luknjice v močno previsnih stenah so nas popolnoma prevzele.

Tudi nočna ploha nas ni preveč zmotila. Vsak s svojo spalko smo se spravili pod previse in nadaljevali obvezno nočno opravilo.

Tretje plezalno področje, deležno našega obiska, je bilo mestece Domusnovas in njegova okolica. Obiskali smo plezališča (sektorje) Ruota del tempo in Animal house. Tu se je na žalost enemu udeležencu zgodila nesreča, natrgal si je ramensko vez in zgodba Sarda 2002 se je zanj končala. Domov je odšel s prijatelji, ki so tisti dan ravno odhajali proti Sloveniji. V Animal house so se nam posrečile kar lepe fotke, smeri pa so tudi tukaj previsne, kapniki in podobno v apnencu.

Po dnevu počitka, preživetem v zelo lepem zalivu ob morju, smo se odpravili nazaj na SV Sarde, v nacionalni park Gennargente. Noč smo preživeli sredi ničesar, na pustem platoju nad mestom Baunei. Zjutraj naj bi se Jure in jaz odpravila plezat 400 metrsko smer, baje dobro navrtano in izredno lepo. Stena se dviga nad morjem zaliva Orosei. Na žalost pa je celo noč deževalo, zjutraj pa smo se zbudili obdani z meglo. Še koze so se v spremstvu zvonečega kozla vodnika odpravile proti dolini. Mi pa smo se po kislem zajtrku zopet odpravili proti Cala Gonone, po dežju in makedamskih obvozih, saj je bila glavna cesta zaprta zaradi zemeljskega plazu. Sledilo je plezanje v Coduli Fuili in v plezališču nad mestom Dorgali. Vreme je na srečo zdržalo vsaj za plezanje v plezališčih, če nam že dolge smeri niso bile namenjene.

Za konec (čakanje na trajekt) pa smo si privoščili dva dni izležavanja in pirčkanja v lepem zalivu na Costi Smeraldi. Vse lepo želim pakistanskemu “own business manu”, človeku z nakitom, obdelanim v xxx gorovju in slovenski sociologinji, bivajoči v Trstu, katera sta nam krajšala čas na obali.

Vsem plezalcem pa priporočam obisk Sardinije in naj se imajo vsaj podobno fajn, kot smo se imeli mi.

Ekipa: Simon Bakovnik, Mitja Peternelj, Jure Bobnar, Andrej Rozman
Tekst: Simon Bakovnik
Foto: Vsi pomal

Tagi