Kdaj pa kdaj gremo tudi na kolo. Planina Klek se mi je letos utrnila v spomin saj sem jo obiskal 2x.

Turo sva s parimi popravami spusta (šla sva ves čas po markirani stezi proti Krnici)  izvedla kot je obisana v vodniku Strme kolesnice.

Luštno je blo! Aja, padec na zadnji sliki je prestal brez hujših zapletov.

Prilagam komentar avtorja:
Tura, pri kateri se lagodna vožnja po dolini Radovne nenadoma spremeni v 500 m visok, zelo strm vzpon, brez daljše izravnave, na kateri bi si lahko oddahnili; mestoma smo sicer nagrajeni z lepim raz­gledom, večinoma pa prevladujejo gozdovi, gozdovi in še enkrat neskončni gozdovi… Lepa in napor­na tura!

Tagi

Jelovica je gozdnata planota, ki se kot Alpsko predgorje razteza nad Savo Bohinjko (na severu), nad naseljema Kropa in Kamna Gorica (na zahodu) in na jugu do Selške Sore. Najbližja naselja so ob vznožjih ali pobočjih planote, ki je sicer nenaseljena. Njen najvišji vrh je Partizanski vrh (1441 mnm, v južnem delu), severni del dosega višine do 1100 mnm. V preteklosti so na Jelovici kopali železovo rudo, ki so jo predelovali v Kropi in v Železnikih.

Jelovica je za gorske kolesarje kar malo dolgočasna. Vse ceste po Jelovici so »dolgočasne« in imajo zložni naklon,  zato so te ture bolj naporne od ostalih. Da ne omenjam množico cest, ki te lahko takoj zavedejo v tavanje.

Zato smo iznašli novo varianto vzpona in spusta. Za prvi del vzpona smo izbrali še nepoznan in na začetku zelo strm kolovoz iz vasi Njivica proti Jamniku. Drugi del vzpona pa po strmem kolovozu na rob Jelovice in nato po cesti na razgledno točko Bela peč, od koder je lep razgled na Nemilje, Podblico, Mohor, Jošt, Kranj …

Spust proti Jamniku je prava poslastica tehnične vožnje. Kar prehitro ga je konec! Še počitek pri cervici Sv. Primoža in vsak v svojo smer. Eni proti Kropi, drugi po grebenu proti Nemiljam.

Tagi

Pa je padla še ena prava tura in moj cestni rekord. S kolesom se nas je 6 odpeljalo iz Šenčurja  v Pulo. Pot je bila dolga, vroča in naporna. Še dobr da je bila dobra druščina!

Potek poti:
Kilometrina: 234 km in 1700 vm
Časovnica: vse skupaj 12 ur
Šenčur – Ljubljana – Vrhnika – Logatec – Postojna – Pivka – Knežak – Ilirska Bistrica – Meja – Opatija – Lovran – Labin – Raša – Pula

Vendar je le lažje kolesariti kot polagati asfalt. Slika posneta na zaprtem odseku pri vasici Barban.

Tagi

Včasih smo vsi hodili na Slavnik in v tistem koncu kakšnega drugega “kucla” nismo poznali. In ko sem v reviji Grif prvič zasledil opisano turo na Kojnik in Golič sem rekel da je treba enkrat probat. Kojnik je položen vrh v grebenu nad Kraškim robom.

Zna biti zelo razgledno in zelo vroče, saj je greben skoraj po celoti travnat. Pri nas tokrat ni bilo nič od tega. Na skupno kolesarski turi TKO Kranj smo se povzpeli na vse vrhove okoli: Kojnik, Golič in Lipnik. Po končani turi sem imel občutek, da smo ves čas vozili navzgor, saj kakšnega čudovitega spusta nismo ujeli.

Sam blo je pa fino!

Tagi

Pod Vajnežem in grebenom Belščice se nahajajo prijetne planine, kjer se še paše živina. Ena od teh planin je, planina Stamare, ki je zaradi odmaknjenosti malo znana. Iz doline Završnice, se mimo Valvazorjevega doma gor pripeljemo po solidni vendar zelo prašni cesti.

Na planini te za spremembo pozdravijo konji. Ja, lepo jih je občudovati ob srkanju turške kave iz bližnje hiše. Še enkrat hvala gostiteljem.

O spustu “za Krašovcam”, pa ne bi izgubljal besed. Vse je “zorano” z buldožerji, da je vožnja že na meji obupa. Ne vem kako si lastniki zamljišč to dovolijo. Kje je tukaj država in natura 2000, ki naj bi pazila, kaj bomo podarili našim otrokom?

Tagi

Stol je z svojim 2236m najvišji v Karavankah, ki se vlečejo 120 km daleč od Trbiža do Slovenj Gradca. Pot nanj je v vseh primerih dolga in naporna. Mi smo izbrali zagotovo najdaljšo varianto, saj se drugače ne bi s kolesom  prepeljali nanj.

Pot smo začeli na Jesnicah in jo nadaljevali proti Golici, mimo Pristave in Pustega rovta. Ko bi bilo normalno, da bi turo končali na Golici, smo se obrnili na drugo stran proti Struški in turo šele dobro začeli. Nova cesta te v enakomernem vzponu pripelje do Belske planine na Struški, kjer nam je gospodarica z veseljem pristavila čaj. Po kratkem okrepčilu, nadaljujemo mimo planine Seča v rido, ki od dalež zgleda da bo vsa vozna, v realnosti pa jo v glavnem prepešačimo. Mimo Kamnitnika se na kolesih povzpnemo na Vajneževo sedlo, kjer nam meglice hočejo vzeti pot, vendar se zelene markacije ne dajo. Po megleni prečki kmalu zarinemo proti vrhu. Nošenje kolesa je veliko lažje kot porivanje, zato ga  imamo večino časa na ramenih.

Z vrha  se po “konski” poti spustimo do Zabreške planine in nato še po hitrem spustu mimo Valvazorjeva doma v dolino. Spust se kar ne neha. Sploh ne vem, če je še kakšna tura z skoraj 1700 m spusta po singelcah.

Naporno, vendar sladko

Več informacij:

• Na Stol – 5urno garanje daleč naokoli za vriskanje po južni strani gore
• Na mizi kosilo, na Stolu kolo

Tagi

V baški grapi že skoraj destletje vsak tretji vikend v juniju odvije gorski maraton, ki je za tekače najlepši gorski maraton. Proga poteka v štirih občinah in gre čez dva resna hriba: sedlo Suha pod Črno prstjo in Poreznom na drugi strani. Med njima je dolina reke Bače – Baška grapa z nizko nadmorsko višini, ki še oteži situacijo.

Potek proge:

(vir: http://www.gm4o.si)
Proga poteka po ozemlju štirih občin: Bohinj, Cerkno, Tolmin in Železniki. Tekmovalce vodi po »mulaterah« in planinskih poteh po pobočjih Črne prst in Porezna. Start je na Petrovem Brdu (803 m n.v.) pred planinskim domom. Prvih 10 km proge poteka po poti Slovenske planinske transverzale. Proga se v prvih treh kilometrih vzpne do Kovc (1230 m n.v.). Od tu se nadaljuje preko Vrha Bače (1270 m n.v.) do Koble (1498 m n.v.). Pot je lepa in primerna za gorski tek. S Koble se proga spusti na planino Kal (1362 m n.v.), od tu pa se vzpne na sedlo Čez Suho (1760 m n.v.) tik pod vrhom Črne Prsti. Čez Suho je najvišja točka maratona. Sledi najdaljši spust (950 m višinske razlike) po markirani poti preko Sedla Kalarskega Brda (985 m n.v.) v vas Kal (817 m n.v.). Naprej nas pot vodi po lepi lovski stezi pod vasjo Stržišče v vas Znojile (pred vasjo je 1 km asfaltirane ceste). Po dobrih treh kilometrih nezahtevne poti nas proga pripelje v vas Obloke (620 m n.v.), od tu pa se spusti v Hudajužno (361 m n.v.), kjer je najnižja točka našega maratona. Sledi dolg in zahteven vzpon (dolžina 6,5 km, višinska razlika 1230 m) čez Žetlc, Rovt, Durnik, Robijo in Prehod do koče pod vrhom Porezna. Na tem odseku, ki so ga tekači na prvem maratonu poimenovali “URA RESNICE” je pet okrepčevalnic in postaja z zdravnikom. S Porezna (1636 m n.v.) pa se po poti Slovenske planinske transverzale čez Trtniško planino mimo Robarja spustimo na cilj na Petrovem Brdu. Pred ciljem je dober kilometer asfaltirane ceste.

In kako podobno traso odpeljati z kolesom? Težko, vendar gre. No čas za nas ni pomemben (važno je, da se prevozi v enem dnevu) in ne šibamo tako kot tekači. Si raje vzamemo čas, vmes pojemo juho in štrukle pri Flandru, in uživamo vsak meter poti. No skoraj, tisti zadnji metri pod vrhom Porezna, so bili bolj trplenje,  kot uživancija. Pa saj gre hitro mimo, misel na turo pa ostane v lepem spominu.

Več informacij:

• Uradna stran maratona štirih občin
• Zemljevid teka
• Kolesarska pustolovščina nad Baško grapo
• Kolesarska pustolovščina nad Baško grapo
• Po poteh gorskega maratona štirih občin

Tagi

Velika Poljana je planina ujeta ob robu zahodnega grebena Storžiča. S planine na kateri se nahajata dve koči odprtega tipa, se nam odpre lep pogled na Gorenjsko, Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, če pa se povzpnemo na zgornji del planine, se pa nam odpre še razgled proti Košuti. Vir: Hribi.net

Velika Poljana je v kolesarskem smislu bolj dosegljiva iz severne strani mimo Doma pod Storžičem in Male Poljane. Lep utrinek o tej varianti je napisal Tomaž. Iz južne strani pa pelje mimo Povelj gor zelo strm kolovoz, ki je primeren res za prave petarde z ogromno vzržljivosti. No sam sem šel kar nekaj odsekov peš, pa me to sploh ni motilo, saj je v teh koncih res lepo.

Malo sem okleval ali bi objavil opis, ki nama ga je zaupal Žiga. No pa vseeno. Upam, da so ljudje pošteni in bodo ponavljači upoštevali etiko.

Več informacij

• Tomaževa objava: Z banano in čokolado na Poljano
• Še par informacij o poti >>

Foto: Tomaž Ovsenik

Tagi

Dovška Baba je hrib za prvi turni smuk v sezoni. Pade nekaj centimetrov snega in že so travnata pobočja nad planino Dovška Rožca polna navdušenih smučarjev. In ko sneg skopni, travna pobočja zasedejejo krave, planinci in gorski kolesarji.

Cesta do planine Dovška Rožca se lepo in kar pošteno dviga. 1000 višincev narediš v zelo kratkem času, brez večjih naporov. Pri koči kratek počitek nato pa 20 minutno “guranje” kolesa na sam vrh Dovške Babe (1891 m). Ob razgledu na okoliške Karavanke vrhove, Avstrijo, Julijske alpe ti zastane dih.

Splača se

Spust  iz vrha je prava poezija. Nad kočo ga malo otežijo kravje stopinje, vendar ni sile. 30vm nad kočo smo se usmerili proti zahodu in sedlu Mlinca, kjer smo najprej še malo iskali stezico za Dovje med množico kravjekov, nato pa prava poslastica od spusta, ki ga je bilo kar prehitro konec.

Več opisov:

• MTB Dovška Baba – divji spust preko sedla Mlinca
• MTB tura na Dovško babo

Tagi

Škofjeloško hribovje je kot ustvarjeno za gorsko kolesarjenje. Pa ne zato, ker mi je najbližje, temveč ker je prepleteno z najrazličnejšimi potkami na katerih vriskaš, vriskaš in vriskaš.

Pa naj bo to na Joštu, Mohorju, Lubniku, Osolniku, Tošču, Lubniku … Da najvišje 3 sploh ne omenjam: Blegoš, Ratitovec, Porezen, kjer se ti svet odpre še na Južne Bohinjske hribe oz. kar tja proti ostali Gorenjski z Triglavom na čelu. Čeprav smo Škofjeloško hribovje dodobra predelali pri prečenju Loške planinske poti, ostane še vedno nekaj čudovitih “singelc”, da se z veseljem vračaš. Ena izmed takih je vzpon na Blegoš iz Leskovice ter spust preko Prve raven v Čabrače. Dogajanje je že opisal Tomaž prilagam samo še enkrat zemljevid ter slike.

Luštno je!

Pobrano iz MM-jeve strani.

Tagi

Že nekaj časa smo se menili, da bi se odpeljali z hiško na vikend kolesarjenje. Da bi enkrat končno preiskusili kako je kolesarjenje z avtodomom. Pa smo šli, tokrat v malo manjši zasedbi: Andrej Rozman, Marko Perpar in Jure.

Prvi dan je Mare iz Černotič izbral kamniti Slavnik in ene par ostalih kuclov (Kojnik in Golič), v nedeljo pa meni že znano Kokoško z okolico. Ostri primorski kamni so me pretresli kot že dolgo ne.

Vmes je bila še noro dobra večerja na Kmečkem turizmu pri Marici (05 7885 401). Priporočam!

Kolesarjenje z avtodomom – Mobile Adventures Biking – čista uživancija

Tagi

Če je Berebica ena izmed najlepših mulater v Sloveniji (nahaja se na drugem bregu Soče), te tura na Planino v Plazeh pripelje v enega najsamotnejših predelov Julijcev. Pobočja Travniškega roba na eni strani ter strme stene Velikega špičja ter Tičaric na drugi strani.

Asfaltni klanec te pripelje skoraj do vasi na Skali. Nato čez zapornico, mimo table, ki prepoveduje kolesarjenje po široki cesti v osrednjem območju triglavskega narodnega parka, do kolovoza, ki te pripelje do idilične planine v Plazeh.

Približen potek ture. Upam da se je trek ture posnel!

In ker je moč v nogah po 1000 v.m. še ostajala, sva se z Baksam odločila, da greva na drugo stran (slišala sva, da se “baje DA”). Do sedla je kr šlo in sva bila nadvse presenečena kako lepo je. Na spustu do mulatere, ki prihaja iz Prehodavcev, pa se je počutje drastično spremenilo.

Vožnja po razsutem melišču, tavanje med, pod in nad ruševjem, iskanje prehoda čez “potok” je več kot bi pričakovala od spusta. Kot obliž sva dobila krasen spust po mulateri, ki prihaja iz Prehodavcev.

Tagi

Vzhodno od Ljubelja se iz glavnega grebena Karavank, dviguje skorajda 2000 metrov visoka Košutica (Ljubeljska baba). Pod njo leži markantna planina Korošica, do katere iz ljubeljske ceste lahko pridemo iz 2 koncev. Velikokrat sem bil že gor, v zadnjo pa sem gledal še z kolesarskimi očmi. Je strmo, sam bi se dal.

Vzpon na Korošico je na meji voznosti oz. je kar nekaj klancev preveč kamnitih. (Cesta na parih koncih preči melišče). So pa klanci kot nalašč za preverjanje kapacitete pljuč. Rekel bi, da jih je več kot polovica vozljivih, pri ostalih polovici pa kolo porivaš navkreber. Vendar, če si v okolici zvozil že večino tur, je lepa popestritev.

Na planini Korošica je ob lepem vremenu res idila. Obisk planine priporočam tudi peš!

Spust po graničarski poti (oz. lovski poti) je bil obliž za kamnite klance na vzponu. Težave so delale le serpentine, za katere bo treba še spiliti tehniko.

Foto: Andrej Rozman in Klemen Malovrh

Tagi

Vodniki za jezne gume

“To je biblija za vse zagrizene gorske kolesarje. Že podnaslov pove, da je to resen vodnik, saj je vsebuje 105 zahtevnih gorsko kolesarskih tur. No, dejstvo je, da niso vse zahtevne. Najbrž je bil namen podnaslova, da vodnik že na daleč odvrne bralce, ki se ukvarjajo z gorskim kolesarjenjem in ne gorskim kolesarstvom. In ker je žal večina ostalih vodnikov na slovenskem namenjena ravno gorskem kolesarjenju, je podnaslov na mestu.”

Več o vodniku …

In da si postaviš cilj svojega kolesarskega potepanja, prevoziti vse ture Strmih kolesnicnic ni mačji kašelj. Ta ideja je padla zaradi navdušenja nad vodnikom že pri 10 prevoženih turah dalnega leta 2004. In sedaj pri 49 prevoženih turah je samo večja.

Seznam prevoženih tur do 8.8.2008, PDF, 286 KB

Samo sedaj jih poskušamo še dopolniti z razno raznimi obvozi, saj so gozdarji in lovci v večini predelov nadelali nepotrebne ceste v višave.

Vsaka čast Marko Paternu!

Tagi

Za mano je največji kolesarski praznik v Sloveniji – Maraton Franja. Čeprav mali maraton, je tekmovanje štelo za službeno Zwau – tradicionalno multidisciplinarno tekmowanje prepotentnih mladcew in mladenke Creatima.

Ponovno sem občutil razliko med specialkami ter gorskimi kolesi. V klanec na Suhi dol so me bolj težko lovili, po ravnem pa jaz njih. Še dobr, da sem se lahko “sverzal” v zavetrju, saj je nastalo veliko skupinic.

Smo pa šibal!

Na cilju – srečen kot že dolgo ne

Rezultat – 638 mesto (ravno na polovici nastopajočih)

Slika pobrana iz www.fotobanka.si

Tagi

Gorsko kolesarjenje se razvija! Pa ne, da bi mi iznašli kaj novega. Mi samo peljemo tradicijo večdnevnih gorsko kolesarskih tur, kjer ti je bistvo življenja kako čim zabavneje priti od koče do koče.

Loška planinska pot obišče najvišje vrhove od Lubnika, Blegoša do Črnega vrha nad Novaki, gre pa tudi po Polhograjskem hribovju, se dotakne Idrijskega hribovja, prečka Cerkljansko pogorje in se vzpenja na Ratitovške vrhove, ki so skrajno sleme Julijskih Alp.

In mi smo to prekolesarili! No kolikor se je dalo smo sledili originalu Loške planinske poti. Naredili smo dobrih 200km in 7800 višinskih metrov vzpona. In to samo v 3 dneh in pol. Več o dogajanju na Loški planinski poti pa na Simonovi strani.

Potek:

1. dan: Škofja loka – Goropeke, 51 km, 1870 višinskih metrov
2. dan: Goropeke – Blegoš, 60 km, 2430 višinskih metrov
3. dan: Blegoš – Ratitovec, 42 km, 2000 višinskih metrov
4. dan: Ratitovec – Škofja loka, 51 km, 1500 višinskih metrov

Foto: Simon Bakovnik, Jure Omejc

Tagi

Že samo komentar ture prebereš in veš, da če nisi “taf” je bolje, da sploh ne razmišljaš o Baški prečki. To je zagotovo ena tistih najbolj razburljivih, gorskih, odmaknjenih, odtujenih in nasploh odtujenih tur pri nas. Že samo ime Baška grapa ti pomeni tam ene rovte. Pa ni tako!

Želja prevozit turo se mi je v glavi podajala že odkar sem vzel v roke Strme kolesnice. Predvideval sem, da je to nekaj tistega za kar ti v starih letih ne bo žal, da si si jo upal lotiti. In res je tako!

Z Juretom sva že veliko dala skozi. Obkrožila sva Gran Paradiso in s kolesi dosegla najvišji cestni prelaz v Evropi – Col de la Bonnette (2850m). (seveda, če verjameš Francozom) In ker je bila to una taprava tura, bi bilo škoda če nebi vsako leto naredila kakšno tako. In tako sva prišla do izhodišča opevane Baške prečke na Planini Razor. Pozno ponoči se nama je v koči pridružil še Melihn. Jutro je obrisalo hribe nad nami. Senčna stran nam je zaradi mraza kar postavila kocine pokonci. Kratek spust nato pa zavijemo levo in mulatera se prične.

Prvi stik je bil malo zgubljen, saj je bilo kar razsuto in marsikdaj je bilo potrebno prenesti kolo kak meter više. Ko pa zaviješ čisto pod Vogel, Šijo in Rodico, ti pokrajina pakaže zakaj se splača živeti.

Mulatera se lepo vije pod spodnjimi Bohijskimi gorami.

Kar moraš za preživetje paziti je, da se ne prevagaš na desno stran (po bregu navzdol), saj se ti drugače slabo piše.

In ravno to se nam je vsem zgodilo. Voziš po mulateri, pred tabo skala, na desni premalo prostora, obviješ jo po levi in lej ga zlomka ti majhen kamenček spremeni ravnotežje in že te vleče na desno stran. Enkrat ti uspe, da kolo popraviš in s tem tudi ravnotežje, kdaj te pa kr zmanjka in že letiš. Kolesarske hlače ob stiku s travo dobijo pospešek in sreča zame je, da je bil ob moji poti proti dnu drevo, katerega sem se oprijel kot klop. Noge mi je zabrisalo v krogu kot nekakšnemu tarzanu. Sreča, da je kolo obstal na prevoju. Ko sem se potegnil znova na ravno sem se zavedal, da je eno od 9 življenj šlo po gobe. Kaj boš naredil drugega, kot zajahal kolo in sledil potki naprej.

Ta tura se mi zdi res psihično najbolj naporna, saj je 5 ur težko držati koncentracijo na 100%. Lepa pa je. Petrnu je pravilno komentiral, da je malo takih tur, kjer lahko opazujemo orla, kako jadra pod nami.

Če jo naskakujete, pazite nase!

Tagi

Zgodi se čudež, ko se Gorenjci odpravijo na Štajersko. No pa sej, če že greš med brajde je še dobr, sam da bi pa hodil na edino granitno vzpetino, ki jo imajo Štajerci se pa ne zgodi ravno velikokrat.

Mi smo šli, uporabili pa smo turo Strmih kolesnic št. 37.

Se splača tud na Štajersko pridt, ker je fleten.

Tagi

S kolesom na najbolj vzhodni vrh v Sloveniji, ki mu sledi SK. Štajerci mu pravijo tudi “Štajerski Triglav“. Pa ne zato ker bi bil tako visok (Razgledni stolp je na 979 m. n. v.), temveč, ker se tako ponosno dviga nad Štajerskemi griči in brajdami.

Kako naju je pot zanesla v te konce je dolga zgodba, toda za spremembo prou paše. Zaradi bolezni Vanje, sem na turo odšel sam. Skušal sem jo zvoziti čimprej in to mi je tudi uspevalo, saj se cesta po severnem pobočju dviga dolgočasno. Tišina ti kar najeda v kosti. Še sreča, da se lahko zamotiš in stopiš malo bolj po gasu.

O stražarnici in vojaku katerega omenja Peternu ni ne duha ne sluha. Kar naenkrat se znajdeš pred ograjo in tablo Vojaško območje – Prepovedan dostop. In ker vojska ni več tisto kar je bila, te po levi zaraščena potka popelje do markirane planinske poti, ki pride iz planinskega doma. Še par minut po grebenu in že si pri razglednem stolpu. Dozdeva se mi, da te razgledni stolp spravi kar 50m višje, kjer se ti odpre čudovit razgled na Pohorje in okoliške konce.

Za povečavo panorame , klikni na sliko!

Spust po markirani poti sem prihranil za kdaj drugič zaradi telih dejavnikov: bil je praznik, zelo veliko planincev, bil sem sam, od deževnega avgusta so bile poti blatne, korenine pa spolzke.

Tagi

Po časopisih, TV, internetu, … so pisali za črno cesto do planine v Lazu. Pa sem si rekel, če grejo oni s traktorjem gor bom šel pa še jst s kolesom. Pa sva šla s Klemenom pogledat če se da? Do planine pri Jezeru sem že slisal, da so šli s kolesom toda za naprej je bila pa tema.

Do planine Blato sva se normalno peljala po cesti nato pa zavila levo mimo zapornice. Pravi klanci so se začeli vrstiti eden za drugim. Najbolj smešno je, da se je na oko vsakega dalo zvoziti pa čeprav so bli orng strmi. To pa zaradi čudovitih kratkih izravnav, kjer si se lahko oddahnil. Težko rečem kakšne zahtevnosti so toda pod V5-V6 zelo redko padejo. Kvečjemu se nekje že spogledujejo z V7. No kakšnega je pa potrebno it tudi peš.

Vsa zadihana sva prišla do planine pri Jezeru (1453 m). No pa je konec sva mislila, dokler ni do naju prikolesaril Janez. Kar malo sva se spogledala, ko sva videla še enega kolesarja. Po debati naju je prepričal da nadaljujeva do Laza, zakar nama ni bilo žal. Pot se je vila po novi “črni” cesti oz. poti malo gor in dol. Mislim da je bila dobra ura do Lazu.

Na planini sva se oddahnila in okrepčala pri pastirjih in se razgledovala na Slatno, Kredo, Debeli vrh, Ograde. Veličastno!

Spust je potekal po smeri pristopa. Na konce kamnit, vedar lep. Kar prekmalu smo bili v dolini. Še skok v bohinjsko jezero in na večerjo v kamp Danica, kjer je Vanja spodbujala mlade plezalce na taboru.

Etika take ture je debata.

Ali je sploh dovoljeno se voziti po takih potkah? Moje mnenje je tako, da če so oni lahko rili gor in na črno naredili cesto, kjer se vozijo s traktorji, unimogi in kaj še jaz vem, se bom pa tudi jaz s svojimi močmi ob pomoči kolesa. Seveda upoštevam, da imajo planinci prednost in da je kdaj bolje stopiti iz kolesa kot pa voziti slalom med njimi. Če se bomo vsi lepo obnašali in pozdravljali planince, nas bodo planinci vzeli za nekaj samoumevnega.

Le tak pristop bo pripeljal do razvijanja gorskega kolesarjenje, saj bomo drugače izumrli, ker nam bodo vse zaprli.

Če bi me na tej turi zaganjal TNP-jevec, bi si imela marskikaj zapovedati! Prepričan pa sem da bi šel do konca.

Avtor: Klemen

Zemljevid Planina Laz

Tagi

Pogled na greben Košute me že eno leto vsak dan spremlja na poti domov. Enkrat je ves raznežen in brez oblačka, ki kar vabi, da pridemo bližje, drugič pa zavit v oblake in pravi “biži stran od mene”.

Masiv Košute je najmogočnejši in najhomogenejši masiv v osrednjem delu Karavank. Dolg je okoli 10 km in ima kar šest velikih samostojnih vrhov visokih prek 2000 m. Prične se na zahodu nad Ljubeljem in poteka do Kokrškega potoka na vzhodu. Najvišjo točko doseže v Košutnikovem turnu (2133 mnm). Med vrhovi večinoma ni globokih sedel. Severna stran je po vsej dolžini spodrezana v ogromno steno, ki se pestrih stopnjah, grapah in stebrih lomi v globino. Južni travnati hribi pa se strmo spuščajo do gozdne meje na višini okoli 1500 m, ki spremlja ves masiv od Kofc prek Šije do Dolge njive pod Tolsto Košuto (2057 m).
Vir: http://sl.wikipedia.org

Takih zavidljivih grebenov je res malo! Pa naj ga obiščemo s kolesom, smučmi ali samo peš.

Tagi

Belopeška jezera Slovenci kar radi vzamemo za svoja. Saj ni čudno, saj so par kilometov oddaljeni od zadnje slovenske vasice Rateče. Tod sem hodil že ko sva z Juretom smučala iz Mangartskega sedla (Tura Plazje), za kolo pa sem vedno mislil da je prestrmo.

In je res? No vsaj v vodniku piše, da klanci marsi kje presežejo 25 %. Za tiste ki smučajo bodo že vedeli kaj pomeni ta naklonina. Pot se je po ravnem vila mimo jezer, nato pa sem se pustil zapeljati prvemu odcepu za Kočo Zacchi. Kolovoz, ki je zavil levo, se je zelo strmo dvignil. Bitka med strmino in mano se je začela.

Nisem odnehal!

Planinci so me debelo gledali, ko sem se zaganjal v neverjetne strmine. No in ker je vsakega klanca enkrat konec je bilo tudi tukaj. Samo, da je cesta pripeljala do sotestke, kjer jo je zmanjkalo! Pogledat kaj piše v vodniku? Seveda, pri prvi označbi za kočo je potrebno iti še naravnost. Tepec! Zdaj sem pa zastonj vozil tale V6. Spust, nato pa pravi poti naprej. Klanci so res strmi. Nevem kaj je bilo, da mi je v najtežjem zmanjkalo moči. To se mi ne dogaja kar tako. Mogoče je zato kriva temperatura zraka, ki se je gibala tja proti 35 ^oC, al pa nisem dost kondicijsko “taf”.

Za povečavo panorame, klikni na sliko!

Kočo so ravno prenavljali, pokazal pa se lep razgled na Ponce, Vevnico, Mali Koritniški Mangart in naš očak Mangart. Peternu ima prav! Tura pomeni “orng” preizkus za naše telesno pripravljenost.

Tagi

Nov avto potrebuje tudi nov prtljažnik in po tega sva se zapeljala v Mozirje. In da ne bova šla zastonj na Štajersko, sva se še malo zapeljala proti Lučam in se zapodila od Logarske kar malo pozabljen Robanov kot.

Prvo presenečnje je naredilo, ko sem opazil, da je zgornji del doline zaprt za avtomobile. Ob debati, da bi morali podobno narediti v večino Triglavkih dolinah sva se počasi, vendar vztrajno pomikala meter za metrom proti kmetiji Vršnik.

Kar malo sva obsedela ob lepem razgledu na Ojstrico in Krofičko. Treba je bilo naprej. Za Vanjo je bila to prva prava tura v sezoni 2006, kar je dobro občutila. Klanci in razgledi so si vrstili vse do nekakšnjega sedla. Vanja je dokončno rabla pavzo, jaz pa sem odbrzel najprej malo dol potem pa orng v breg do Icmanikove planine.

Zadnjih nekaj metrov sem obupal in odšel do koče peš. Pri koči sem opazil, da je iz desne do nje prišel “nov” kolovoz. Ob pogovoru z lastnikom prisrčne koče mi je povedal, da se cesta odcepi na zadnjem ovinku levo in da je orng strma.

Še 10 minut do razgledne točke, kjer se ti Logarska dolina postavi pod nogami nato pa hitro nazaj na sedlo, kjer me je Vanja že čakala z prisluženo malco.

Panorama iz Logarske peči, 432 KB

Tagi

Nanos je visoka kraška planota v gorski pregraji, ki ločuje celinski del Slovenije od Primorja. Je 12 km dolga in do 6 km široka kraška planota s strmo odrezanim robom, imenovanim Pleša.

Potek ture:
Vipava – Vrhpolje – Sanabor – Bela – Na križišču desno v smeri table za Nanos – Pod vrhom Soline ostro desno – Mimo velikega in nato še malega trškega ledenika – spust do Podraške bajte – po betonskem klancu okoli Grmade do Vojkove koče pod Plešo – spust mimo kapelice Hieronim in nato po poti vzpona do Podraške bajte – odcep za Podnanos – najprej malo navkreber do sedla nato pa spust po asfaltu do vodnega izvira – ostro desno na kolovoz ter mimo cerkvice sv. Nikolaj do izhodišča v Vipavi.

okoli 58 km, 1800m višinske razlike

Opis:
Po dobrih 40 km vožnje gor in dol po planoti (predvsem gor) pridemo do prvega roba. Takoj sem vedu, da to še ni to pa čeprav gonmo že cel dan. Ko pa sem kakih 300m spodaj zagledal cesto se mi je vse podrlo. Cel dan že kolesarim pa sem komaj prišel do “izhodišča” od Petrnuja. Kurc pa tak kisu zele! Kr malo razočaran se spušam po razsutem makedamu.

To ni to! Kje so potke, stezice, singlce …

Sej pol ko enkrat vidš pravo travnato planoto, kuj pozabš na vse muhe iz prejšnje minute. Res je nora pokrajina. Zaradi jesenskega letnega časa, drevesa že spreminjajo na tiste za oči najlepše barve. Kr potopiš se. No na vrsti je spet breg. Tokrat se končno fajn dvigne, da pumpa “da” vse odsebe. Še dobr da je betonska podlaga, ker drugače bi blo težko. Končno prva izravnava! Na njej z Andrejem M. počakava ostale, ki pricapljajo vsak posebi. Gremo naprej u klance, na desni se že vidi cervica Sv. Hieronim, ki so jo bojda naredili še Rimljani.

Višinski metri do Vojkove koče izginjajo z vsakim prevoženimi 100 metri dokler se gonilka ne zavrti v prazno. Sej res da sem “petarda“, sam da sem pa tolk, da sem zlomu menjalnik Deore XT pa nisem vedu. Preden sem zakapiral, da se brez menjalnika ne da vozt, sem kr dolg cajta gledal polomleno čudo in se spraševal kako je to mogoče. “Pa sej nimam en krš menjalnik!” Tole bo Grašca še drago plačala – obvezno bom uveljavil garancijo!

Če ne “gre” gor, gre dol brez problema. Uporabil sem “firstaid kit” za kolo, (brez njega se ne odpravim na turo) in menjalnik kr zavil v opis ture. Prou čudn je zgledal k sem se vozu dol po klancu, ketna je pa opletala sem ter tja.

Tako sem se počasi pripeljal v Podnanos in počakal ostale, ki so medtem osvojili vrh in se po čudovitih singlcah spustili v Vipavo. Kr mal se mi je kolcal, ko sem slišal kaj vse sem zamudu.

Ma pa sej bojo singlce še počakale.

Tagi

Menili smo se, da gremo u Paklo, Bako pa Mitja sta bla že tam, jst pa še kakšen bi pa prišla za podaljšan vikend. No in prslo je do tega de sem ostal sam in namesto v Paklo odšel u Kočevski rog med medvedke. No pa je kr šlo!

V petek sem mogu še po zračnice pa po ponev za pečenje kostanja pol pa tja dol, kjer še nisem bil. No sej sem peljal mimo na poti proti Hrvaški, samo to ni to če hočeš spoznati pokrajino. Ker sem bil sam se mi ni nikamor mudil. Razen položaja kraja na zemljevidu nisem vedel o njem nič.

Semič pa je prov prijetna malo večja vas sredi Belekrajine s zelo prijaznimi ljudmi.

V Mercatorju med iskanjem živeža sem še pred kolesarsko turo slučajno vprašal prodajalko, če je slučajno tukaj okoli kakšna piccerija in že sva se zapletla v kar dolg pogovor ki ga je na najino škodo prekinila njena šefica. OK, še zahvalim se, plačam, pojem del kar sem kupil in se odpravim na Mirno goro.

Nisem naredil 10 km, ko srečam kolesarja nasproti. Seveda sem ga ustavil in mal povprašal kako in kje do Mirne gore. Pa sva spet debatirala.

Prav prijetni in odprti so teli Belokranjci.

Povedal mi je da morm tam gori (s prstom pokaže na zemljevid), zelo pazit zaradi medvedov, pa da je tam en čudn kmet, ki se ga je najbolj izognit. Ko sva se razšla me je kar malo stisnl pri srcu in sem kar mal bl gledal okol sebe, pa poleg gozda in par praznih piksen nisem opazil nobeno medvedko. Ni blo treba dolg gledat ko me je čez kakšen kilometer ravno pri na pol zapuščeni vasi ujel dež. Stisnem se pod velik kostanj in čakam. Vmes enega prcinem (nisem se še odvadu) in gledam, da v tej vasi ni nobenga mlajšega od 60 let. Res čudno. Dež malo pojena, jst jo pa ucvrem nazaj dol do Semiča. Vržem kolo na streho se preoblečem in ni zlodja ko me res močen naliv prežene v avto. Pogledam na zemljevid, kje je Črnomelj kjer imajo dobre pice in jo ucvrem proti njem.

Dež ščije kolikor ga more. Mal me zaskrbi za unga ki je na strehi sam si mislm: “eh saj je vsega navajen. Sam ko pa pridem domov, ga bom pa mal z wede 40 pa bo spet k nov.”

Ta Črnomelj je zrihtan mest.

Ma tud semaforje tako, da se lahko mladina uči za vozniški izpit. Sam jst sem iskal en kotiček mal za počit, za prebrat kakšno dobro knjigo. No in tako me kažipoti nesejo proti naši Vinici (“a ne Jure in Vanja”). Zavijem na novo obrtno cono, kjer je še vse zapuščeno, zame pa kot nalašč pravo mesto za prebiranje prve knjige Križnarja. Kar potopim se vanjo. Uzuni še vedno ščije kolikor more. Tam okoli sedme ure se odpravim napolnit baterije. Komaj najdem picerijo ki sem jo imel napisano na listku. Splačal se je vprašat zanjo. Najedu sem se res dobre pice tako, da sem komaj vstal od mize. Pir ki sem ga naročil poleg pice, je tako pačasi tekel, pa saj ni imel kam teči.

Ves nabit od zelo velike pice se je najbolje malo usesti in pogledati kakšen dober film in počakati, da se vse malo posede.

Vprašam kje je kino in grem pogledat kaj vrtijo danes.

Za film mi je bilo vseno važno da je za gledat. Ko pridem 5 minut pred začetkom filma po karto, mi prodajalka pove, da sem prvi in da bomo še malo počakali da še kakšen pride. Nisem vedel ali me vleče za nos, a je res. Sem šel kar na zrak na enega in dobr premislu. Ko pridem nazaj, ne boš verjel sem bil še vedno edini. Zahvalim se in se odpravim na kraj spat. Nastavim uro za ob 8:20 se zbudim ob 9:40. Zmešnjava! Ura v avtu je bla točna, tista na telefonu je bila pa 8:20. Spakiram spalko in se odpeljem na “jutranjo” kavo v bar Florjan (gasilski dom). Naročim kapučino pa mi kelnarca reče, da ne bo šlo, OK potem pa kavo z mlekom, pa spet ni blo OK saj jim je zmanjkalo elektrike.

Dobro potem pa kokakolo.

Pojem zajtrk, spijem kokakolo in grem na izhodišče za turo čez cel Kočevski rog. Vodniki bi morali imeti označen tudi parkrni prostor, saj se drgače voziš okoli izhodišča kot mačka okoli vrele kaše. Mi imamo vsaj to prednost, da lahko vprašamo. No in spet prjazni ljudje mi povejo kje moram, pa kam ne smem zaviti, saj bom drugače prišel v Kočevje. Vprašam če je kje kakšen parking pa kar reče da naj ga v breg zategem, saj itak ne bo nobenega motil. Rečeno storjeno.

Tale Kočevski rog je dolgočasna planota s pol miljona cest, s prav kičastimi cestnimi smernimi tablami, s 1000 grobišči, brezni, jamami iz različnih svetovnih in domačih morij … Se prav nič prijetnega. Je pa res, da ima prijazne ljudi in 6 od 12 pragozdov na Slovenskem. Dovolj, da je vreden obiska.

Ko pridem do avta zopet debata kje sem bil, za povrh me še vprašajo “A boš pir”. Nisem se mogu upret. Na poti domov sem se ustavil se u Mekiču, kjer sem takoj zmazal tistega ta “big”. Če sem pa bil lačen, saj sem vse od prejšnjega dne na kolesu porabil.

Evo prou fajn je po svet hodit sam, tko mal za spremembo.

Tagi

Gorenjska nudi gorskim kolesarjem lepo število čudovitih tur, vendar so mi najbolj pri srcu Karavanke. To je tisto pravo gorsko kolesarjenje, kjer ti čudovite singlce, razgledi, mir … pustijo pečat, ki ti ostane za dolge zimske večere.

Tja gor se bom še vračal.

Potek ture prečenja Karavank:
Kranjska Gora (center) – mimo smučišč in naprej po stranski cesti do Rateč – vzpon na Tromejo (Peč) – spust do asfaltne ceste proti Korenskemu sedlu do izravnave, kjer sta levo in desno odcepa gozdnih cest – desno po gozdni cesti do doline Železnica – po kolovozu mimo lovske koče in naprej do sedla med Trupejevim Poldnevom in Lepim vrhom – po pešpoti okoli doline do sedla med Maloškim Poldnevom in Murnovcem – spust v planino Grajščica – sedlo pod Kresiščem – sedlo Velika Trata med Tišlerico in Krešiščem – sedlo pod Tišlerico – planina Mikulovica – desno na razcepu pod planino Na Planji (pl. Brdca) – sredi dolinr Belca čez potok strmo navzgor do ceste ter po njej proti Dovjam – na križišču desno proti Dovški rožci – po slabo markirani poti proti Golici – na sedlo pod Hruškim vrhom – sedlo Rožca – pod Klekom – spust na Jekljevo sedlo – pod V. Golico do Koče pod Golico – spust po poti do sedla Suha – sedlo Križovec – planina Pusti Rovt – po kolovozu na sedlo Kočna – s sedla navzgor po poti proti Struški – pod Korenščico – Belška planina – pod V. Vrhom – pod Zijalko – planina Seča – po poti okoli krnice Rida – navzgor na sedlo pod Kamnitnikom – po pešpoti proti Stolu pod grebenom Vajneža – na Vajneževem sedlu levo navzgor po poti do vrha Vajneža – navzdol po isti poti do sedla – po isti poti nazaj do sedla pod Kamnitnikom – spust po hrbtu navzdol v smeri bajerja Močila (JV) – pred bajerjem desno in po stezi do Hrašenske planine – pred planino levo po poti in spust do planine Stamare – Potoška planina – spsut do Valvazorjevega doma – pred domom na peš pot proti Stolu – Žirovniška planina – Zabreška planina – Doslovška planina – Tinčkova koča – spust po dolini Završnice – odcep proti Sankaški koči – na sedlo na koncu gozdne ceste – po kolovozu pod Rovtom proti sedlu Kališča – Tomčeva koča – planina Planinica – izvir Rože – Preval – po Baronovi poti do Ljubelja – po stari ljubeljski cesti do Lajba – Podljubelj – Matizovec – kača na Kofcah – planina Šija – mimo planine Pungrat – Tegoška planina – proti Dolgi njivi – Zg. Dolga njiva – po pešpoti okoli Plešivca – Pečovnik – karavla pod Pečovnikam – Sp. Jetersko – Jezero na Jezerskem – »Pivo«

Natančen potek poti v zemljevidu

Tagi

Ena izmed najlepših mulater v Sloveniji se zareže visoko v pobočja Trentarskega Pelca. Tura je nepozabna, posebno če jo zvoziš v lepem vremu, ko se ti oči oddahnejo na lepih vršacih.

Strmina je vseskozi konstantna, izravna se samo na serpentinah. Ponekod delno zaraščena mulatera te lepo popelje do lovske koče na sedlu, ki se nahaja kar 1000m nad izhodiščem. Če boste na poti srečali kakšnega planica, res nimate sreče, saj tura slavi po odtujenosti.

Če se jo boste lotili sredi poletja, vzemite dovolj vode, saj zna biti zelo vroče!

Tagi